Back to top

Ciklus javnih predavanj Govori FF

Filozofska fakulteta, na kateri je pred sto leti potekalo prvo predavanje v slovenskem jeziku na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, sto let pozneje predstavlja ciklus javnih predavanj Govori FF. V seriji dvanajstih javnih, prosto dostopnih predavanj bodo profesorji in profesorice FF predstavili razmislek o temah, ki se dotikajo aktualnosti slovenske družbe in njene umeščenosti v nacionalni in transnacionalni kontekst.

Posnetki vseh predavanj so na voljo na tej povezavi.

 

Povzetki predavanj:

Marta Verginella (1. april): Prelomnost in kontinuiteta tranzicij: Remake slovenske zgodovine 20. stoletja

V 20. stoletju je Evropa doživela več tranzicij. Najbolj prelomni sta zanjo bili tisti po prvi in drugi svetovni vojni in zadnja, ki je sledila padcu berlinskega zidu. Po nekaj desetletnem ukvarjanju pretežno z nam najbližjimi tranzicijskimi procesi, ki so zajeli predvsem Vzhodno Evropo, najbolj aktualne historiografske in politološke študije problematizirajo koncept tranzicije, predvsem njeno dinamiko glede odnosa med kontinuiteto in diskontinuiteto, skozi zgodovino dolgega trajanja. V komparativni luči se izkaže, da je javna razprava o slovenski zadnji tranziciji zaobšla vprašanja, ki so povezana s predhodnimi tranzicijami, ki jih je slovenska družba doživela in proizvedla v 20. stoletju.

Marko Marinčič (2. april): Humaniores litterae in nacionalna kultura

»Kot dobro veš, pri nas gospoduje zaničevanje lepih umetnosti in humanistične izobrazbe.« Približno tako piše Trubar Bohoriču leta 1565. V nadaljevanju sicer pojasni, da cerkev šolo potrebuje kot svojo »levo roko«, vendar z izjavo (v latinščini!) nakaže, da ima reformacijski projekt tudi širši kulturni domet. Trubarjev mentor Vergerij mlajši, visoki cerkveni politik, ki je prestopil k protestantom in med drugim omogočil prve prevode Biblije v slovenščino, je vprašanje jezika doživljal travmatično: latinščini in humanističnemu univerzalizmu se je moral deloma odreči, »ker je Bog pač tako hotel«. A celo v novi reformatorski vlogi je stoletja pred Iliristi sanjaril o skupnem literarnem jeziku Slovencev in Hrvatov. Pragmatik Trubar se je omejil na slovenska narečja, svetovljanu Vergeriju se je ta omejitev očitno zdela kulturno utesnjujoča. Aktualizacija te slovenske Prazgodbe ni nujno banalna. Ali je jezik ovira intelektualnemu univerzalizmu? Tokratni predavatelj je prepričan, da je dilema prazna: Če naj bo intelektualna skupnost vredna tega imena, je artikulirana in kulturno relevantna. V obeh pogledih je usodno ujeta v jezik.

Marko Stabej (3.april): Jezikovna Slovenija (Jezik, ljudje, država in stroka)

Predavanje bo skica sodobne slovenske jezikovne in jezikoslovne situacije, ki je vpeta med dediščino enojezičnosti in večjezično realnostjo. Položaj slovenščine se je z zgodbo Evropske unije po eni strani utrdil, po drugi strani pa je daleč od enoumne samoumevnosti. Slovenska država kot najpomembnejša nosilka jezikovne politike le počasi sprejema polno in raznovrstno jezikovno odgovornost. Jezikoslovni opis slovenščine v zadnjih dveh desetletjih vse bolj temelji na preverljivih korpusnih podatkih; vsaj del jezikoslovne stroke se je zavezal načelu uporabnosti svoje dejavnosti in sodelovanju z govorci in govorkami slovenščine.

Vanesa Matajc (4. april): Sodobna evropska književnost, spomin in zgodovina

Evropska preteklost 20. stoletja je v ljudi vpisala različne, pogosto travmatične eksistencialne izkušnje. V njih in naslednjih generacijah je oblikovala raznolike skupne spomine, ki se soočajo tudi v konfliktnih trkih. Kako odgovorno ravnati z njimi? Mnogi sodobni evropski romani predočajo to raznoliko evropsko preteklost 20. stoletja skozi pripoved, ki jo oblikujejo »glas« ali »glasovi« iz podedovanih skupnih spominov: glas ali glasovi literarno namišljenih ali tudi resničnih oseb. Tudi evropski roman tako nadaljuje nedolgo tradicijo pričevanjske književnosti in jo nadgrajuje v literarno nove različice. V interakciji s sodobnimi zgodovinopisnimi usmeritvami v ustno zgodovino in »skupno zgodovino« nam roman soustvarja bistveno kompleksnejšo podobo evropskega 20. stoletja, to pa z močjo, ki mu jo daje prav literarna oblikovanost pripovedi. Zato v središču predavanja stoji roman Maje Haderlap Angel pozabe.

Mladen Dolar (8. april): O vlogi univerze

Predavanje bo skušalo pretresti nekatere vidike vloge univerze v času od nastanka Humboldtove Univerze (1809) do današnjih zagat. Humboldtova univerza je predstavljala prvi model moderne univerze in s tem model tega, kar bo Lacan, po letu 1968, konceptualiziral kot »univerzitetni diskurz«. Predavanje bo izpostavilo Hegla, zadnjega predstavnika velike metafizične tradicije, ki je postal prvi paradigmatični profesor Humboldtove univerze, in ob tem širšo vlogo filozofije v tej na novo zasnovani instituciji. V drugem delu se bo posvetilo razlogom za študentski revolt v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki si je za taročo kritike vzel prav Humboldtov model, razgrnilo nekaj paradoksnih nasledkov tega revolta in v zaključku predlagalo nekaj možnih strategij za spoprijem z današnjimi zagatami univerze.

Božo Repe (9. april): Družbene tranzicije Slovencev v 20. stoletju

Družbene tranzicije v slovenski družbi običajno povezujemo s »površinskimi« dogodki, to je s prelomi in prevrati (razpad Avstro-Ogrske, nastanek Kraljevine SHS, razkosanje Jugoslavije med drugo svetovno vojno in njena povojna obnova na federativni osnovi, razpad socialistične Jugoslavije, osamosvojitev Slovenije). Vsako od teh obdobij je terjalo bolj ali manj radikalne tranzicije, ki pa so se odvijale v specifičnih slovenskih razmerah. Slovenijo so od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne opredeljevali močna regionalna razdeljenost, nacionalno mešana območja, obremenjena z nacionalnimi boji, specifičnost robnih prostorov, vprašanje »centra« in »periferije« ter kulturni boj. Po drugi svetovni vojni je bil izveden enoten koncept socialistične modernizacije na vseh področjih (»forsirana« industrializacija, ženska emancipacija, ločitev cerkve od države). Največji kulturni prelom 20. stoletja so Slovenci doživeli v šestdesetih letih z odprtjem meja, novo stanovanjsko in oblačilno kulturo, vzponom televizije, motorizacijo in z modernim potrošništvom. Samostojna država je prinesla protislovne procese. Mnogi elementi konservativizma so se obnovili, egalitarizem je zamenjal individualizem. Aktualno tranzicijo zaznamujejo informacijska družba, globalizacija in ponovni premik na evropsko obrobje. Temeljno vprašanje ostaja, ali spremembe državnih okvirov in družbenih sistemov že same po sebi pomenijo tudi modernizacijo in globlje spremembe v slovenski družbi, za kakršne so razvite države in družbe potrebovale stoletja razvoja?

Boris A. Novak (10. april): Pesnik na Filozofski fakulteti

Boris A. Novak je svoje predavanje zastavil v pesniški obliki. Bral in komentiral bo svoje pesmi o Filozofski fakulteti. Delno so objavljene v epu Vrata nepovrata, delno pa jih je napisal prav za proslavo stoletnice Filozofske fakultete in (malone) petdesetletnice svojih prvih korakov po njej, ko se je spomladi 1971 še kot gimnazijec aktivno udeležil študentske zasedbe fakultete in svoj gnus nad sistemom izrazil z geslom »Policaj je palicaj!«

Andrej Blatnik (11. april): Vloga in prihodnost besedila

Naša branja so se spremenila. Več beremo za zabavo in manj za spoznavanje in spreminjanje sveta, več beremo z zaslonov in manj s papirja. Vendar črta še ni izbrisala črke, slika še ne besede, in beremo več, ne manj – le drugače. Kaj vse se spreminja s temi spremembami?

Jože Vogrinc (15. april): Družba, zasičena s komuniciranjem

Sodobna družba je prežeta s komunikacijo. Ne le, da vsakdo ves čas z nekom komunicira, z nami komunicirajo naše hiše, avti in pralni stroji. Najhujša dejanja uničevanja so komunikacijska: pritiski na gumb. Obenem se povsod vzdihuje, da je med nami premalo komunikacije – razen v fikcijskih žanrih, ki sanjajo o stiku med dušami brez potrebe po mediju ... Kako se v vsem tem znajdejo medijski študiji? No, prav v to se bomo spustili!

Ljubica Marjanovič Umek (16. april): Otroštvo, odraščanje in izobraževalni proces

V predavanjih nas bo zanimalo, kakšno vlogo ima (naj bi jo imela) razvojna psihologija v konceptualizaciji vzgoje in izobraževanja. Ob razlagi specifičnosti v razvoju in učenju malčkov, otrok, mladostnikov bomo analizirali, kako vrtec in šola razumeta individualne razlike v razvoju enako ali podobno starih otrok, ki so pogojene tako z individualnimi kot okoljskimi dejavniki (socialnimi, kulturnimi, ekonomskimi) in torej niso razložljive zgolj s kronološko starostjo otrok. Na osnovi različnih pojmovanj otroštva (kot obdobja sreče, veselja, igre, dela, učenja …) bomo razmišljali o za otroke »prijazni šoli« kot o šoli, ki spoštuje pravice otrok; šoli, v kateri so otroci motivirani za učenje; šoli, ki je občutljiva za socialne razlike in spol; šoli, ki je učinkovita za učenje. V tem delu se bomo navezali tudi na aktualna dogajanja na področju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji.

Milica Antić Gaber (17. april): Raziskovanje robov spregledanih družbenih skupin žensk

Dati utišanim skupinam glas in postaviti spregledane skupine v vidno polje sta dva pomembna raziskovalna imperativa feminističnega raziskovanja. Ženske nasploh, nekatere skupine žensk z družbenih robov (in v njihovi intersekciji) pa še posebej, sodijo mednje. V predavanju bo posebna pozornost posvečena ugotovitvam nekaterih raziskovanj teh skupin v Sloveniji v zadnjih letih.

Cvetka Tóth (18. april): Solidarnostni potencial humanistike

Kaj torej pomeni biti intelektualec v razmerah, ki prisegajo na liberalizem, ne pa na to, kar naj bi poosebljala moderna, sodobna demokracija s svojimi še vedno na srečo emancipacijskimi zgledi in ideali? K temu spada to, da se demokracija, če le vztraja pri tem, da je demokracija, ne bo nikdar odrekla egalitarnemu univerzalizmu razsvetljenstva. V mreži razmišljanj med moderno in postmoderno, v nadaljevanju še med metafiziko in postmetafiziko in povrhu med zgodovino in postzgodovino ostajamo ujeti v brezizhodnost misli, ker ta ni zmožna podati alternative temu, kar-samo-je, in politika se zato drenja okrog sredinskosti, ki jo vsak trenutek slišimo in se je prenaposlušamo celo v evropskem parlamentu. Predavanje tako poudarja pomen solidarnosti, saj ta kot druga plat pravičnosti skuša odgovarjati na vprašanje, kaj je človek danes in v sodobnem svetu ter katere so njegove potrebe v razviti demokraciji. Človekovo bivanje ohranja nekaj utopičnega v etičnem smislu, saj se še vedno poraja napetost med zasebnim in javnim ter samoustvarjanjem in človeško solidarnostjo, zato ostaja vprašanje, kako bi z eno samo vizijo zaobjeli stvarnost in pravičnost. Pri tem gre za etiko kot človekovo drugo naravo, ki odločno odklanja vsakršno etiko kot ponotranjeno represijo ali celo etiko kot protinaravo, tj. onenaravljeno etiko. Nujno bi bilo tudi priti do izravnave med idejo svobode in enakostjo ljudi, kajti dogajanje po letu 1989 je to izravnavo, ki spada med temelje našega evropskega humanizma, v marsičem uničilo in sesulo.