|
Zgodovina Oddelka
za filozofijo
Začetki Oddelka za filozofijo segajo v leto 1919,
ko je bil v okviru filozofske fakultete zasnovan
skupni seminar za filozofijo (s psihologijo) in
pedagogiko. Pedagogika se je osamosvojila s š. l.
1922/23, skupna zgodovina s psihologijo pa je
trajala do l. 1950. V tem prikazu se omejujemo na
korenine današnjega filozofskega oddelka. Prav tako
se ne spuščamo v spremembe organizacijskih nazivov
(seminar, katedra, institut, oddelek) in v spremembe
dela imena zaradi prestruktiriranj fakultete ter
preimenovanj univerze.
Prvo obdobje delovanja oddelka nosi pečat dr.
Franceta Vebra, ki ga je, tako razberemo iz
dokumentov, leta 1920 fakultetni svet Filozofske
fakultete imenoval za docenta. Dr. France Veber
(*1890, +1975) je bil pred tem privatni docent
zagrebškega vseučilišča. Na oddelku je ostal do
administrativne upokojitve avgusta 1945. Njegova
začetna predavanja 1920 obsegajo tako načela
analitične psihologije kot ožje filozofska
vprašanja. Vodenje filozofskega seminarja z aktivno
udeležbo slušateljev je bilo ves čas ena od
značilnosti njegovega načina dela. Prvi asistent na
filozofiji je bil (1923) dr. Klement Jug (*1898,
+1924), znani alpinist. Delo v seminarju se je
začelo deliti šele z letom 1934, ko je postala
docentka dr. Alma Sodnik (*1896, +1965).
V tem času je Veber deloval na treh glavnih
filozofskih področjih, in sicer na področju
zgodovine filozofije (predaval je v glavnem antično
filozofijo - seminar pa je imel iz filozofije vse do
vključno Kanta), drugo področje je bila sistematska
filozofija, kjer je predaval predmetnostno teorijo,
in to na področjih etike, spoznavne teorije in
estetike. S tem je uvedel na področje slovenske
filozofije srednjeevropsko filozofijo, ki je nastala
v graškem seminarju pod vodstvo profesorja Alexiusa
Meinonga ter je bila posebna zvrst fenomenologije.
Zveze med graškim seminarjem in ljubljanskim
filozofskim seminarjem so bile zelo prijateljske. Ta
zveza je bila očitna tudi glede na izbiro filozofov,
ki so jih seminarsko obdelovali. Imena, kot so F.
Bolzano, O. Linke, F. Brentano itd., nedvoumno
kažejo v eno samo smer: v predmetnostno teorijo.
Tretji problemski krog, ki ga je uvedel Veber, so
bila posamezna poglavja iz zgodovine slovenske
filozofije in filozofije drugih narodov Jugoslavije.
Tako je npr. leta 1923 predaval o filozofiji
Slovenca Misleja, seminarsko pa je obravnaval
(1927/28) tudi filozofijo Nedeljkoviča in
Petronijeviča. Sicer pa se Veber ni povsem držal
filozofije kot take, ampak je predaval tudi prvine
psihologije in sociologije. Leta 1923 so bili
opravljeni tudi prvi rigorozi. Kot prva jih je
opravila Alma Sodnikova, in sicer iz filozofije in
pedagogike. Dr. Alma Sodnikova si je težko priborila
znanstveno kariero. Vrsto let je bila privatna
docentka za zgodovino filozofije in je šele leta
1933/34 prevzela predavanja iz zgodovine filozofije.
Prof. Fr. Veber se je od tedaj še bolj posvetil
izključno svojemu delu, tj. izdelavi svojega
filozofskega sistema. Tako je tudi povsem opustil
predavanja iz zgodovine slovenske filozofije in jih
prepustil Almi Sodnikovi, ki je skoraj vsako leto
imela monografske kurze, posvečene vidnim evropskim,
pa tudi slovenskim filozofom. Predavala je o
filozofiji J. St. Milla, R. Descartesa, Spinoze,
Leibniza, F. Bacona in J. Locka, D. Huma in predvsem
I. Kanta. Po letu 1943 je začela predavati tudi
grško antično filozofijo, kjer se je posvetila
predvsem Aristotelovi filozofiji. V tem historičnem
krogu (od antike do Kanta) je predavala vse do svoje
smrti leta 1965. Kar zadeva slovensko filozofijo, je
v svojih predavanjih obravnavala filozofije J.
Misleja, M. Hvaleta, Fr. S. Karpeta, pa tudi obdobja
zgodovine filozofije na Slovenskem v 17. in 18.
stoletju. Opozoriti velja tudi na njeno raziskovanje
srednjeveške filozofije na Slovenskem - predvsem
skotizma.
Če povzamemo to prvo obdobje razvoja Oddelka za
filozofijo, velja reči, da je bil program predavanj
in seminarjev predvsem delo dveh eminentnih
predstavnikov slovenske filozofske ustvarjalnosti:
Vebra in Sodnikove. Vseboval je zgodovino filozofije
- zdi se, da sta oba profesorja predavala tiste
filozofe, ki sta jih trenutno preučevala, kar
pomeni, da posebne sistematične obravnave zgodovine
evropske filozofije ni bilo.
Leta 1939 je zaprosil za naziv privatnega docenta
dr. Cene Logar, ki se je želel posvetiti
sociologiji. Mesto je dobil 1941. leta ter začel
predavati noetiko (spoznavno teorijo), predvsem v
smislu predmetnostne teorije.
Občasno so s predavanji sodelovali tudi
strokovnjaki drugih strok - tako je en semester
predaval osnove psihopatologije za filozofe dr. A.
Šerko (1937), vendar se ta predavanja kasneje niso
več ponovila. Prišla so vojna leta. Veber je najavil
predavanja o filozofiji N. Hartmanna in M. Heideggra,
vendar pa predavanj verjetno ni bilo zaradi vojnih
razmer. Za vse to obdobje nimamo podrobnejših
podatkov o številu študentov, pač pa je nekaj več
podatkov o prijavljenih in opravljenih disertacijah,
ki jih je bilo kar precej. (Poleg Sodnikove in Juga
so bili to še C. Logar, Leon Žlebnik itd.)
Iz podanega gradiva je dovolj razvidno, da so
bile cele filozofske discipline nezasedene.
Zgodovinski kurzi so se končevali pri Kantu, kar pa
zadeva filozofske discipline, med njimi ni bilo npr.
logike niti sodobne filozofije, kar še dodatno
potrjuje našo sodbo o nesistematičnosti pouka
filozofije.
Drugo obdobje razvoja Oddelka za filozofijo se
začne 1945 z novo politično situacijo. Če je imel
dotlej študij filozofije bolj kabinetni značaj, je
novi politični sistem pričakoval od filozofije
aktivno vlogo v "izgradnji socializma", pri čemer
naj bi imel dominantno vlogo "dialektični in
historični materializem". Povsod v Jugoslaviji je
bila opravljena čistka med "meščanskimi" filozofi,
katerih velik del je bil odstranjen z univerz. Taka
usoda je doletela tudi Vebra, ki je bil - po
zaslišanjih v zvezi s svojim medvojnim ravnanjem -
avgusta 1945 administrativno upokojen. Ker je za
razvijanje svojih misli potreboval publiko, je potem
kot filozof dobesedno odnehal in po tem letu ni
napisal nobenega omembe vrednega filozofskega spisa
več.
Avgusta 1945. leta je predstojništvo prešlo na
dr. Almo Sodnik. Naslednjega leta je postala
Sodnikova izredna profesorica, k prilagoditvi učnega
načrta pa sta bistveno prispevala Boris Ziherl in
Cene Logar. B. Ziherl (*1910, +1976) je prevzel
predavanja iz dialektičnega materializma. Dr. Cene
Logar (*1913, +1995) je nastopil kot docent 1947 in
je do leta 1949 predaval posamezna poglavja iz
novoveške filozofije in teme iz spoznavne teorije
dialektičnega in historičnega materializma. V
februarju 1949 je bil v zvezi z Resolucijo
Informbiroja odstranjen, zaprt na Golem otoku, po
izpustitvi pa je dobil delo v Državnem Arhivu
Slovenije. Fakulteta mu je priznala naziv redni
profesor, predavati pa zaradi bolezni ni začel. Na
vakantno mesto učitelja za dialektični materializem
z logiko in spoznavno teorijo je bil na fakultetnem
svetu leta 1950 izvoljen docent dr. Vladimir
Seliškar (*1911, +1999), ki je nato predaval
filozofijo marksizma in spoznavno teorijo. Leta 1954
je Boris Ziherl postal redni profesor za historični
materializem, oddelek se je preimenoval v Oddelek za
filozofijo in sociologijo in dobil tri asistentska
mesta, ki so jih zasedli Veljko Rus, Taras Kermauner
in Anton Žvan. Leta 1960 je bil na oddelek povabljen
kot učitelj metodike pouka Boris Majer (*1919). A že
v letu 1959/60 je oddelek pretresla nova politogena
kriza: "Pučnikova afera". Veljko Rus in Taras
Kermauner sta 1960 ob reelekciji izgubila
asistentski naziv in delovni mesti. Najverjetneje iz
protesta je prof. Sodnikova zaprosila za predčasno
upokojitev, dr. Vladimir Seliškar pa za enoletni
študijski dopust, po katerem se je 1961 upokojil.
Leta 1960 je bil ustanovljen Oddelek za
sociologijo, katerega bistveni del je postala
nekdanja katedra za historični materializem p. v.
Borisa Ziherla. Ta odcepitev katedre je pomenila
tudi izgubo prostorov, ki so bili filozofiji
namenjeni v novi stavbi fakultete. Oddelek pa je
spet prevzel staro in še danes veljavno ime Oddelek
za filozofijo.
Filozofskemu študiju v Ljubljani pa je v zvezi s
temi dogodki grozila celo (začasna?) ukinitev in
preusmeritev študentov na druge univerze, predvsem v
Zagreb. V tej situaciji je predstojništvo oddelka
prevzel Boris Majer, ki je potem - kot višji
predavatelj - poleg metodike pouka prevzel tudi
predavanja sodobne filozofije.
S š. l. 1961/62 se je filozofski oddelek ponovno
začel krepiti: nastopila sta Božidar Debenjak
(*1935) kot predavatelj teorije stvarnosti in Frane
Jerman (*1933) kot asistent za dialektični
materializem s spoznavno teorijo in logiko. Upok.
prof. dr. Alma Sodnik je bila pripravljena še dalje
predavati zgodovino starejše filozofije, sodelovanje
je končala šele njena smrt. Dele antične filozofije
je nekaj časa kot gost predaval dr. Branko Bošnjak
(Zagreb). S tem se je kadrovska situacija na oddelku
v pedagoškem smislu konsolidirala, študij je tekoče
potekal, tudi s pomočjo gostov; dragoceno je bilo
sodelovanje dr. Mirka Hribarja, ki je najprej
nastopil s predavanji o kitajski filozofiji, po
smrti Alme Sodnik pa je prevzel predavanja iz
zgodovine filozofije do vključno Kanta. Po sili
razmer odrinjen problem pa je bila znanstvena
habilitacija vseh treh novih članov oddelka, nujen
pogoj za nadaljnje uveljavljanje stroke. Možnost za
to je nastopila 1965, ko je prišel na oddelek dr.
Vojan Rus (*1924) kot docent za etiko; kmalu je
napredoval v izrednega in pozneje v rednega
profesorja in pod imenom "filozofska sistematika"
razgrnil celo vrsto filozofskih disciplin - etiko,
antropologijo in ontologijo, pozneje tudi estetiko.
Njegov prihod je tudi omogočil najprej Borisu
Majerju, da je 1968 doktoriral, nato pa (1969-70),
da obranita doktorata še Frane Jerman in Božidar
Debenjak. Oddelek je zdaj lahko organiziral tudi
tretjestopenjski študij ter zaživel normalno
življenje. To kažejo tudi statistike študentskega
vpisa in števila diplomantov. Iz prvotnih dveh
kateder (za zgodovino filozofije in za filozofsko
sistematiko) so nastale štiri, ki po nekaj
preimenovanjih danes nosijo imena:
- Katedra za zgodovino filozofije in
fenomenologijo
- Katedra za logiko, metodologijo znanosti in
fil. kognitivnih znanosti
- Katedra za socialno filozofijo, filozofijo
zgodovine in teoretsko psihoanalizo
- Katedra za filozofsko sistematiko
Kadrovski razvoj oddelka je zdaj potekal bolj
sistematično. S podiplomskim študijem so se nekoliko
širše odprla vrata znanstvene promocije, posamič so
se odpirala delovna mesta za asistente: 1970 na
zgodovini filozofije, 1972 na sodobni filozofiji,
1974 na logiki in metodologiji, 1976 na sistematski
filozofiji, 1980 na nemški klasični filozofiji in
tako dalje. Sredi osemdesetih let je startala akcija
"novi raziskovalci", ki je prav tako dajala šanso za
znanstveno promocijo. S takšno sistematično skrbjo
za kadre je oddelku uspelo ustvariti jedro učiteljev
in asistentov za svoje potrebe in tudi kadre za
druge institucije na naši in mariborski univerzi ter
na ZRC SAZU, skratka, znanstveni potencial, ki ni
več tako hitro ranljiv.
Po univerzitetni reformi študija 1986, ki jo je
oddelek izkoristil za uvedbo tudi enopredmetnega
(samostojnega) študija filozofije, se je oddelek na
podlagi daljše vsebinske debate odločil v š. l.
1989/90 za prestrukturiranje študijskega programa in
uvedbo več novih predmetov: filozofije religije,
filozofije narave, teoretske psihoanalize, ter za
osamosvojitev estetike z lastnim učiteljem. Ta
program je stopil v veljavo s š. l. 1991/92, in to
je omogočilo, da so na oddelek prišli še trije
učitelji: red. prof. dr. Tine Hribar (prej na FSPN
oz. FDV), izr. prof. dr. Marko Uršič in izr. prof.
dr. Lev Kreft.
Danes deluje na oddelku šest rednih profesorjev:
dr. Božidar Debenjak (*1935), dr. Tine Hribar
(*1941), dr. Valentin Kalan (*1943), dr. Matjaž
Potrč (*1948), dr. Cvetka Tóth (*1948), dr. Andrej
Ule (*1946), stalno sodelujeta še: redni prof. v p.
dr. Frane Jerman (*1933, zaslužni profesor) in redni
prof. dr. Slavoj Žižek (*1947).
Izredni profesorji so: dr. Miran Božovič (*1957),
dr. Mladen Dolar (*1951) dr. Lev Kreft (*1951), dr.
Maja Milčinski (*1956), dr. Marko Uršič (*1951), dr.
Dean Komel, od redno sodelujočih zunanjih pa dr. Edo
Kovač, dr. Rado Riha, dr. Jelica Šumič-Riha in dr.
Darko Štrajn.
Docenti so: dr. Žiga Knap, dr. Zdravko Kobe, dr.
Olga Markič, dr. Borut Ošlaj, dr. Igor Pribac, dr.
Franci Zore.
V tem času so odšli v pokoj: as. dr. Anton Žvan
(1987), red. prof. dr. Vojan Rus (1994), red. prof.
dr. Frane Jerman (1998). Oddelek sta sama zapustila
akad. prof. dr. Boris Majer (1973) in izr. prof. dr.
Borut Pihler (1997).
Na mariborsko univerzo je kot docent odšel
dolgoletni bibliotekar oddelka doc. dr. Božidar
Kante.
Strokovna stabilnost in uspešnost oddelka se je
odzrcalila tudi v vpisnih številkah, ki so dosegle
na vrhuncu prek 500 študentov v vseh smereh in
letnikih, tako da jih je bilo treba začeti
omejevati. Diplomiranci oddelka pokrivajo poleg
ožjih specialno filozofskih poklicev tudi več
dejavnosti v kulturi. Število diplom, magisterijev
in doktoratov je v trajnem porastu. Poleg
sodelovanja v eminentnem znanstvenem tisku skrbe
delavci oddelka tudi za urejanje strokovnih glasil
in zbirk, po abecedi Acta analytica, zbirka Analecta,
Analiza, Anthropos, Časopis za kritiko znanosti,
Nova revija, Phainomena, Problemi, Slovenska matica
- Filozofska knjižnica.
Še nekaj zasluži posebno omembo: marsikje v svetu
so filozofski oddelki razdeljeni po filozofskih
smereh, tako da ima ena univerza zastopano eno smer,
npr. analitično, druga pa drugo, npr. fenomenološko.
V nasprotju s tem pa je zavestna odločitev našega
oddelka, da so v njem zastopane vse aktualne
filozofske orientacije. Ta odločitev za pluralnost
in sožitje je prednost; ne narekuje je samo to, da
ima Slovenija tačas le dve univerzi, temveč tudi
zavezanost dialogu in toleranci.
Ta drža, hkrati pa znanstvena odmevnost članov
oddelka doma in v tujini, izpričujeta njegovo
vitalnost.
dr. Božidar Debenjak (dr. Frane Jerman)
|
