Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani

Kratek pregled zgodovine oddelka

V sedemdesetih letih 19. stoletja je začela z znanstvenim delom večja skupina zgodovinarjev ki je pometla z diletantizmom in pravzaprav šele utemeljila slovensko zgodovinsko znanost. Največji med njimi je bil brez dvoma Franc Kos (1853-1924). Konec 19. in v začetku 20. stoletja je z avstrijskih univerz (Dunaj, Gradec) izšla že nova generacija, ki je s svojim delom takrat šele pričela, dozorela pa je v času ustanavljanja ljubljanske univerze.

Kot prvi profesor je bil 1920 imenovan za izrednega profesorja Ljudmil Hauptmann. Zasedal je stolico za občo zgodovino srednjega veka in starejšo slovensko zgodovino. Že nekaj mesecev za Hauptmannom je postal profesor za zgodovino Srbov in Hrvatov Nikola Radojčič. Le začasno je bilo rešeno vprašanje zasedbe mesta profesorja za antično zgodovino. Na to mesto je bil imenovan Nikolaj Mihajlovič Bubnov (1920, redni), ruski begunec, medievist, vseučiliški profesor iz Kijeva, znanstvenik mednarodnega slovesa, ki je moral v visoki starosti zamenjati področje svojih predavanj. Leta 1924 je bil upokojen. Odtlej vse do leta 1985 predavajo antično zgodovino arheologi: Balduin Saria od 1926-1941, Josip Klemenc od 1946-1967 in od 1968-1985 Jože Kastelic. Iz novejše obče in slovenske zgodovine sploh ni bilo predavanj. V tem obdobju je bil kot prvi asistent nastavljen Ernest Turk (1923-1927), vendar je bilo zaradi štednje leta 1927 to mesto ukinjeno.

Prvotno ime je bilo Seminar za zgodovino ali navadno Historični seminar. Po letu 1948 je bil uveden naziv Institut za zgodovino, od leta 1962 se uveljavlja oznaka Oddelek za zgodovino. Ko se je uvajalo samoupravljanje (1975) je oddelek nosil naziv PZE (pedagoško znanstvena enota) za zgodovino. Po letu 1982 pa se ponovno uporablja naziv oddelek za zgodovino. Prvi predstojnik je bil Ljudmil Hauptmann (1920-1926), njemu so sledili: Nikola Radojčić (1926-1941), Milko Kos (1941-1950), Gregor Čremošnik (1950-1958), Milko Kos (1958-1965), Fran Zwitter (1965-1972), Metod Mikuž (1972-1974), Bogo Grafenauer (1974-1978), Vasilij Melik (1978-1980), Ignacij Voje (1980-1982), Miroslav Stiplovšek (l982-1984), Dušan Nećak (1984-1985), Ignacij Voje (1985-1990), Vasko Simoniti (1990-1991), Rajko Bratož (1991-1993), Dušan Nećak (1993-1995), Peter Štih (1995-1997); Janez Cvirn (1997-1999), Božo Repe (1999-2001), Vasko Simoniti (2001-2003),Marko Štuhec (2003-.

Ko je leta 1926 odšel Lj. Hauptmann na Filozofsko fakulteto v Zagreb, je prevzel zgodovino srednjega veka, sedaj povezano s pomožnimi zgodovinskimi vedami Milko Kos, ki je poleg teh dveh predmetov predaval tudi slovensko zgodovino. Kdor od študentov se je želel podrobneje seznaniti s slovensko politično zgodovino v 19. stoletju, je lahko obiskoval predavanja I. Prijatelja o slovenski književnosti. Do prihoda Frana Zwittra na fakulteto je bila spričo omenjene zasedbe stolic za zgodovino zgodovinska šola ljubljanskega historičnega seminarja predvsem medievistična. Šele leta 1937 (kot privatni docent) oz. 1938 je prevzel F. Zwitter občo zgodovino novega veka in hkrati začel predavati slovensko zgodovino od 16. stoletja naprej. Z izvajanjem za naše zgodovinopisje povsem nove statistične metode sociološke zgodovinske analize je po zgledu francoskega zgodovinopisja uveljavljal to metodo tako v svojih uveljavljenih delih kakor pri predavanjih in seminarju.Zelo hitro in močno je vplival tudi na preusmerjanje precejšnjega dela študentov k novi zgodovini. Historični seminar je tako postal vodilna znanstvena institucija na Slovenskem.

Študij je bil v tem prvem obdobju ustaljen, saj sta se v vsem času do 1947 zvrstila le dva študijska sistema. Do 1925 je bil v veljavi novim razmeram prilagojeni sistem študija na starih avstrijskih filozofskih fakultetah; povezovanje predmetov je bilo zelo široko in svobodno, izpiti so se opravljali po absolutoriju. Po letu 1925 pa je veljal sistem beograjske univerze (A, B in C predmet), po katerem se je povezovala narodna (A ali B) in obča zgodovina (A ali B) predvsem z geografijo ali umetnostno zgodovino (C) in so se opravljali trije diplomski izpiti med študijem po 4., 6. in 8. semestru.

Leta okupacije so Historični seminar zelo prizadela. N. Radojčič, ki je sicer že kandidiral za profesorja na Beograjski univerzi, je aprila 1941 odšel v Beograd in se ni več vrnil. Izselil se je tudi B. Saria in postal 1942 profesor na Graški univerzi. F. Zwitter pa je bil leta 1942 najprej zaprt in konfiniran, nato pa je odšel po kapitulaciji Italije med partizane - tu je odigral zelo pomembno vlogo na zgodovinskem področju, saj je bil med ustanovitelji in kasneje prvi direktor na osvobojenem ozemlju ustanovljenega Znanstvenega instituta. Po osvoboditvi je bil zaposlen z bojem za meje na diplomatskem področju, tako da se je vrnil na fakulteto šele leta 1948. Na fakulteti je ostal le prof. Kos. Na zahtevo italijanske okupacijske oblasti je zgodovino Italije predaval kot honorarni profesor italijanski zgodovinar E. Dupre-Theseider do kapitulacije Italije 1943. Dva semestra je predaval antično zgodovino begunec iz Krakova prof. Vojeslav Mole. Po kapitulaciji Italije pa je bila ljubljanska univerza sploh zaprta, predavanj ni bilo, opravljali so se le izpiti.

Ko so se po osvoboditvi leta 1945 spet odprla vrata univerze, je bil M. Kos sprva edini učitelj na zgodovinskem oddelku. Že leta 1946 pa je prišlo do izpopolnitve izpraznjenih mest. Leta 1946 je prevzel stolico za zgodovino jugoslovanskih narodov (z izjemo Slovencev) Gregor Čremošnik, po svoji znanstveni usmerjenosti pretežno medievist. Kočno je bila leta 1946 na novo ustanovljena stolica za zgodovino Slovencev. Njen prvi nosilec je bil Bogo Grafenauer. Leta 1947 je zasedel novoustanovljeno stolico za zgodovino narodnoosvobodilnega boja Metod Mikuž. Ta veniam legendi se je pozneje razširila na občo zgodovino in zgodovino narodov Jugoslavije po prvi svetovni vojni. S prvo katedro za najnovejšo zgodovino na jugoslovanskih univerzah je postavil temelje za preučevanje naše sodobne zgodovine in opravljal pionirsko delo pri seznanjanju bodočih pedagogov in raziskovalcev s sodobnim zgodovinskim razvojem ter usmerjal raziskovalce v preučevanje tega obdobja.

Šele po osvoboditvi je prišlo do nastavitve prvih stalnih asistentov: V. Melik (1947), M. Britovšek (1951) in J. Voje (1951) in ker je ostal oddelek leta 1962 brez asistentov, je bil imenovan za novega asistenta Miroslav Stiplovšek.Po letu 1970 so se na oddelku odprle nove možnosti nastavljanja asistentov: leta 1971 je bil imenovan Peter Vodopivec, 1973 se mu je pridružil Janez Peršič in 1976 Rajko Bratož.

Leta 1979 smo na univerzi dobili možnost novega načina vzgoje znanstvenega naraščaja in s tem podmladka za bodoče univerzitetne učitelje. Uvedeno je bilo mesto asistenta-stažista. Sprejeti so bili trije diplomirani zgodovinarji: Vasko Simoniti (1981 redni asistent), Matjaž Klemenčič (do 1982, nato postal docent za novejšo zgodovino na Pedagoški fakulteti v Mariboru) in Franci Matičič (do 1981). S to prakso smo nadaljevali tudi v naslednjih letih(Sabina S. Žnidaršič, Alja Brglez, Evgen Pelikan). Leta 1987 sta postala asistenta Peter Štih in Marko Štuhec, leta 1988 Bojan Balkovec, 1997 Janez Mlinar, 1998 Rok Stegar, Sašo Jerše in Andrej Komac.

Po letu 1947 so se reforme univerzitetnega študija vrstile kot na tekočem traku. Bile so povezane s celotnim izobraževalnim sistemom kar je negativno vplivalo na univerzitetni študij. Prva reforma je bila uvedena že leta 1947. Temeljiteje je posegla v študijski režim na zgodovini leta 1949. S to reformo je bil uveden enopredmetni študij zgodovine. Zaradi odprave latinščine na srednjih šolah in uveljavljanjem angleščine kot obveznega srednješolskega živega jezika, je bilo ovirano delo v seminarjih, predvsem za starejšo in še posebej za slovensko zgodovino. Zato je bil v enopredmetni študij zgodovine vgrajen enoletni kurz latinščine in poldrugoletni kurz nemščine. V letu 1957 je prišlo v študiju zgodovine do novih sprememb, ki pa so bile posledica reforme gimnazije. Ponovno so bile uvedene dvopredmetne skupine, čeprav je bila ohranjena tudi enopredmetna skupina. Zaradi časovne stiske z urami pri dvopredmetnem študiju in močnem upadanju novincev pri študiju samostojne zgodovine, je bilo leta 1960 sprejet sklep o odpravi latinščine in nemščine kot obveznih pomožnih predmetov.

Do bistvenih sprememb študijskega programa je prišlo leta 1960, ko je bila diktirana reforma univerzitetnega študija. Smisel te reforme je bila uvedba dvostopenjskega univerzitetnega študija, ki je bil obenem zopet dvopredmetni. Prvi dve leti sta predstavljali višješolski študij, ki se je končal z diplomo I. stopnje, tretji in četrti letnik pa je predstavljal visokošolski študij in se je končal z diplomo II. stopnje. S tem je bila uvedena inverzija študija. Ta sistem se je z nekaterimi modifikacijami ohranil do 1991. Leta 1967 je bila obnovljena enopredmetna nepedagoška študijska smer zgodovine z intenzivnima kurzoma latinščine in nemščine (s po 6. urami skozi dve leti), kot nadomestilom za B predmet.

Od leta 1960 obstaja tudi študij III. stopnje, imenovan podiplomski študij. Na zgodovinskem oddelku je v glavnem individualen (konzultacije) in traja dve leti. Po opravljenih ustreznih izpitih in uspešnem zagovoru magistrske naloge si kandidat pridobi naziv magister. Na zgodovinskem oddelku obstajata dve smeri podiplomskega študija: za starejšo dobo do 18. stoletja in za novejšo dobo od začetka 19. stoletja dalje. Prvi si je pridobil magistrski naziv J. Koropec leta 1967. Doslej si je ta naziv pridobilo 67 slušateljev podiplomskega študija.

Po smrti G. Čremošnika leta 1958 sta njegova predavanja in izpite prevzela Vasilij Melik, ki je leta 1960 začel s predavanji iz zgodovine jugoslovanskih narodov (z izjemo Slovencev) v 19. stol. in do prve svetovne vojne, in Ignacij Voje, ki je zasedel stolico za starejšo zgodovino jugoslovanskih narodov (z izjemo Slovencev) do 18. stol. Po upokojitvi M. Kosa (1965) je predavanja iz obče zgodovine srednjega veka v celoti prevzel Ferdo Gestrin. Leta 1967 je prevzel znanstveni svetnik ZC SAZU Božo Otorepec (od 1988 redni profesor) predavanja iz pomožnih zgodovinskih ved kot zunanji sodelavec. Leta 1962 je prešel Marjan Britovšek na Oddelek za sociologijo, kjer je prevzel novoustanovljeno stolico zgodovina 19. in 20. stoletja s posebnim ozirom na delavsko gibanje. Medtem so bili ustvarjeni pogoji, da bi se ves kompleks slovenske zgodovine od naselitve do prve svetovne vojne, ki je bil zaseden po enem profesorju (B. Grafenauer), razdelil na dve obdobji, starejše in novejše obdobje. Leta 1969 sta Janko Pleterski in Vasilij Melik prevzela predavanja in seminarje iz zgodovine Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov od 18. stol. do prve svetovne vojne. V praksi je predaval V. Melik starejši (do 1870), J. Pleterski pa novejši del te zgodovine. Na željo študentov je bil kmalu po osvoboditvi uveden poseben kurz predavanj iz zgodovine starega Vzhoda. Do leta 1980 je ta predmet predaval upokojeni redni profesor pravne fakultete Viktor Korošec, od leta 1988 pa ga ponovno predava kot zunanji sodelavec docent Pedagoške fakultete v Mariboru Janez Marolt.

Leta 1975 se je upokojil F. Zwitter. Z njegovim odhodom je nastala vrzel, ki je še ni bilo možno zapolniti. Zato se je začasno rešilo vprašanje nadomeščanja njegovih predavanj in seminarjev ter opravljanje izpitov iz obdobja, ki ga je pokrival (obča zgod. od 1500 do 1918), na ta način, da so snov njegovih predavanj in izpite prevzeli F. Gestrin, V. Melik in J. Pleterski. Leta 1979 je stolico obče zgodovine novega veka prevzel Peter Vodopivec. Njegova venia legendi pa je vezana le na obdobje od francoske revolucije do leta 1918. Ker je ostalo obdobje obče zgodovine od 1500 do konca 18. stol. nepokrito, je to vnesel v okvir svojih predavanj F. Gestrin, ki je predmet obča zgodovina srednjega veka preimenoval v občo zgodovino fevdalizma.

Po osvoboditvi je metodiko pouka zgodovine do leta 1976 predaval kot zunanji sodelavec inšpektor Bogo Stupan. V šol. letu 1976/77 ga je nasledil kot redno nastavljeni predavatelj Štefan Trojar. S tem je Oddelek za zgodovino dobil učitelja, ki je lahko začel bolj sistematično in strokovno poglobljeno metodično izobraževati bodoče učitelje in profesorje zgodovine.

Po upokojitvi M. Mikuža leta 1981 je prišlo do reorganizacije predmeta sodobna zgodovina. On je namreč pokrival tri obdobja v okviru katedre za zgodovino: obdobje med obema vojnama, obdobje NOB in obdobje po letu 1945. Predaval je paralelno občo zgodovino in zgodovino jugoslovanskih narodov po letu 1918. Do delitve predavanj po časovnih obdobjih je prišlo že leta 1972, ko je Miroslav Stiplovšek prevzel predavanja iz slovenske in jugoslovanske zgodovine med obema vojnama. Leta 1981 pa je začel s predavanji iz obdobja po letu 1945 Dušan Nećak. Po odhodu M. Mikuža je ostalo nepokrito obdobje NOB in obče zgodovine 1941-45. Kadrovsko je bilo poslej to obdobje pokrito tako, da je predavanja iz zgodovine med obema vojnama prevzel M. Stiplovšek, občo zgodovino med obema vojnama in od 1941-45 pa D. Nećak. Izbrana poglavja in seminar iz NOB na II. stopnji je prevzel honorarni zunanji sodelavec, znanstveni svetnik IZDG Tone Ferenc. S štud. letom 1987/88 je prevzel tudi predavanja iz NOB v II. letniku.

Precejšnja kadrovska vrzel je nastala z odhodom v pokoj kar štirih učiteljev, ki so pokrivali ključna obdobja v predmetniku: B. Grafenauer (1952), J. Pleterski(1982), F. Gestrin (1983) in J. Kastelic (1979). Njihov odhod je otežil redno izvajanje študijskega programa za zgodovino Slovencev do 18. stoletja, za zgodovino jugoslovanskih narodov od 1870 do 191S, občo zgodovino fevdalizma in antično zgodovino. Delna rešitev je bila izvedena tako, da so še naprej deloma sodelovali upokojeni učitelji (B. Grafenauer do 1985; J. Pleterski), del predavanj in izpite pa so prevzeli redni sodelavci Oddelka za zgodovino (I. Voje občo zgodovino fevdalizma do 1986, po letu 1955 tudi starejšo slovensko zgodovino v I. letniku; od 1987 predava del starejše slovenske zgodovine od naselitve do 1500 - v I. letniku tudi J. Peršič). Izbrana poglavja iz starejše slovenske zgodovine za III. letnik sta prevzela dva zunanja sodelavca: višji znanstveni sodelavec ZRC SAZU Darja Mihelič (1983 docent) in bibliotekarski svetovalec Branko Reisp (1983 izredni). Stolico za antično zgodovino je zasedel leta 1985 Rajko Bratož, kot prvi učitelj antične zgodovine na ljubljanski univerzi, ki je po stroki zgodovinar. Leta 1986 je Janez Peršič zasedel stolico za občo zgodovino srednjega veka. Leta 1982 je V. Melik v celoti prevzel predavanja in seminarje iz slovenske zgodovine od 18. stoletja do prve svetovne vojne, posamezna poglavja iz zgodovine jugoslovanskih narodov od 18. stoletja do 1918 pa Franc Rozman redni profesor Pedagoške fakultete v Mariboru. Tako so s prevzemom dodatnih pedagoških obveznosti s strani rednih sodelavcev oddelka in s pomočjo honorarnih zunanjih sodelavcev pokriti vsi predmeti, ki so predvideni v študijskem programu Do uveljavitve delne reforme študija zgodovine v zvezi z nalogami, ki jih je postavil novi zakon o visokem šolstvu, je prišlo v šolskem letu 1976/77. Na dvopredmetnem študiju so se zmanjšale študijske obveznosti (seminarske naloge so zamenjali referati, ostalo je le še diplomsko delo). Leto kasneje so se začela tudi redna predavanja iz arhivistike v okviru samostojne zgodovinske smeri. Na prvi stopnji je predavanja iz arhivistike I imela zunanja sodelavka, arh. svetnik Ema Umek, in iz arhivistike II zunanji sodelavec, arh. svetnik Jože Žontar. Uvedena je bila tudi možnost študija III. stopnje iz arhivistike s pridobitvijo naziva magister in mogoče je doseči tudi doktorat iz arhivistike.

V štud. letu 1985/86 je prišlo do nove reforme študijskega progama, ki je povzročila ukinitev prve stopnje in uvedbo samo štiriletnega študija na FF. Kljub temu, da je v programu študija zgodovine ohranjena inverzija študija, je prišlo do izenačenja A in B progama tudi v III. in IV. letniku. Zaradi tega je bilo treba prerazporediti predavanja in seminarje (možnost izbire po semestrih) in uvesti dve diplomski nalogi, eno za A in drugo za B predmet. Ahivistika pa je kot predmet z uvedbo seminarja razporejena v III. in IV. letniku. Pri izvedbi programa sodelujeta redni prof. J. Žontar in asistent V. Žumer.

S 1. oktobrom 1991 se je začel na oddelku za zgodovino študij po prenovljenem študijskem programu. Poudarek je na predavanjih, ki sočasno obravnavajo zgodovinska obdobja, na zmanjšanju števila ur za študente ter večjemu individualnemu delu študentov in s študenti. Po konceptu se povsem razlikuje od starega učnega načrta. Bistvena novost je ta, da študij v vsakem letniku obsega eno zgodovinsko obdobje in zajema občo in narodno zgodovino: antika in srednji vek (I. letnik), novi vek (II.), 19. stoletje (III.), sodobna zgodovina (IV.). Odpravljeni so splošni pregledi v korist podrobnejšemu obravnavanju izbrane tematike. Novi programi prinašajo poglobljen izobraževalni koncept, več sprotnega študija in večjo angažiranost univerzitetnih učiteljev. Študij na zgodovini je dvopredmeten, prirejen za pedagoške potrebe, ohranjena pa je tudi enopredmetna samostojna zgodovinska skupina z jeziki virov (latinščina, nemščina).

Do večjih kadrovskih sprememb je prišlo po letu 1991. Po upokojitvi prof. Vasilija Melika je njegovo stolici za slovensko zgodovino od 18. stoletja do prve svetovne vojne prevzel docent Janez Cvin. Z odhodom prof. Ignacija Vojeta v pokoj 1993 je prišlo do večje kadrovske spremembe in prerazporeditve stolic za starejšo slovensko in zgodovino jugovzhodne Evrope (prej zgodovino jugoslovanskih narodov od naselitve do 18. stoletja). Slovensko zgodovino in zgodovino jugovzhodne Evrope v srednjem veku je prevzel 1994 docent Peter Štih, slovensko zgodovino in zgodovino jugovzhodne Evrope od 16. do 18. stoletja pa 1993 docent Vasko Simoniti. Po odhodu pogodbenega prof. Boža Otorepca v pokoj je 1994 prevzel pomožne zgodovinske vede kot zunanji sodelavec docent Dušan Kos. Isto leto se je okrepila tudi stolica za občo zgodovino 19. stoletja s prihodom docentke Marte Verginella. Kot zunanji sodelavec je to leto prevzel kadrovsko nepokrito obdobje obče zgodovine in cerkvene zgodovine v zgodnjem novem veku izredni prof. France M. Dolinar. Leta 1995 je docent Božo Repe prevzel katedro za obdobje od 1941 do 1945 in s tem izpraznil praznino, ki je nastala po zaključku sodelovanja pogodbenega prof. Toneta Ferenca.Leta 2001 je predavanja iz obče zgodovine zgodnjega novega veka prevzel dr Marko Štuhec, predmet se je iz izbirnega preselil med obvezne.

Do leta 1955 so biblioteko urejali asistenti (E. Turk, Fr. Petre, B. Grafenauer, V. Melik, I. Voje). Tega leta je dobil oddelek bibliotekarko Slavko Kajba-Milić, po stroki diplomirano zgodovinarko. Po njeni smrti 1968 je njeno mesto zasedla Olga Janša-Zorn. Leta 1972 je uspelo dobiti še eno delovno mesto bibliotekarja, ki ga je zasedla Nataša Stergar. Ko je Olga Janša-Zon odšla leta 1980 za predavateljico na Pedagoško akademijo, je njeno mesto zasedel Matjaž Rebolj. Kadrovsko se je knjižnica okrepila 1996 s prihodom Barbare Šatej. Leta 1968 je prevzela dela in naloge knjižničnega manipulanta dotedanja služiteljica Cilka Smolić. Leta 1972 je odšla v pokoj, nasledila jo je Marjanca Cvek (Centrih). Njej je sledila Majda Čuden, ki je leta 1980 postala višji knjižnični manipulant. Oddelek za zgodovino je leta 1995 pridobil veliko privatno knjižnico prof. Frana Zwittra, leta 1996 pa knjižnico prof. Jadrana Ferluge (specializirana za bizantinistiko). Leta 1987 je uspelo pridobiti delovno mesto pisarniškega referenta. To delo je eno leto opravljala Jana Cedilnik, leta 1988 pa je na njeno mesto prišla Ljumila Langerholc.

Načrtno in poglobljeno delo v seminarjih se odraža v usmerjanju študentov in diplomantov v znanstveno delo. To dokazujejo številne univerzitetne in fakultetne Prešernove nagrade, podeljene za razpisane teme, ali diplomske naloge kot tudi doktorske disertacije. Od ustanovitve univerze do jeseni 1999 je doktorske teze uspešno obranilo 97 kandidatov (od tega 93 doktoratov iz zgodovinske znanosti, dva doktorata iz arhivistike in 2 doktorata iz metodike zgodovinskega pouka). Od ustanovitve univerze do jeseni 1999 je na zgodovini diplomiralo (visokošolske diplome) 1218 slušateljev.

Univ. učitelji oddelka za zgodovino so prejeli številna priznanja in odličja. Častni doktorat Univerze v Ljubljani sta prejela Milko Kos (1969) in Fran Zwitter (1985); naziv zaslužni profesor pa: Fran Zwitter (1977), Metod Mikuž (1981), Bogo Grafenauer (1984), Ferdo Gestrin (1987), Vasilij Melik (1992), Ignacij Voje (1996). Državno nagrado za vrhunske rezultate v zgodovinopisju za leto 1996 je dobil dr D. Nećak. Velika priznanja FF so prejeli: 1988 V. Melik, 1989 B. Grafenauer in I. Voje, 1994 D. Nećak, 1999 M. Rebolj, 2001 N. Stergar, 2002 M. Stiplovšek.

Različne domače državne nagrade in nagrade tujih držav za znanstveno in pedagoško delo in mednarodno sodelovanje so dobili posamezni sodelavci oddelka.

Kot gostujoči profesorji so bili D. Nećak na Dunaju 1986/87 in 1997/98, v Celovcu 1993/94 in v Kölnu 1995; B. Repe je bil 1996 v Tavrusu v Litvi in P. Vodopivec leta 1991 v Clevelandu in 1993 v Gradcu.

V štud. letu 1985/86 je prišlo do nove reforme študijskega programa, ki je povzročila ukinitev prve stopnje in uvedbo samo štiriletnega študija na FF. Kljub temu, da je v programu študija zgodovine ohranjena inverzija študija, je prišlo do izenačenja A in B programa tudi v III. in IV. letniku. Zaradi tega je bilo treba prerazporediti predavanja in seminarje (možnost izbire po semestrih) in uvesti dve diplomski nalogi, eno za A in eno za B predmet. Arhivistika I je bila v II. letniku odpravljena. Arhivistika pa je kot predmet z uvedbo seminarja razporejena v III. in IV. letniku.

Stran je bila postavljena 5. novembra 1996, obnovljena 17. decembra 1999 in nazadnje spremenjena 10. decembra 2003. Mnenja in pripombe prosim sporočite Matjažu Rebolju.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/zgodovin/zgodovina.html Število obiskov po 17.12.99