Vabilo na predavanji Tong Shijuna z Vzhodno-kitajske normalne univerze (ECNU) v Šanghaju

Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete UL in projektna skupina Skupno med substanco in subjektom vljudno vabita na predavanji, ki ju bo imel

Tong
Shijun
(Vzhodno-kitajska normalna univerza (ECNU) v Šanghaju)

Dr. Shijun Tong od leta 2020 opravlja funkcijo rektorja Univerze New York v Šanghaju in je profesor filozofije na Oddelku za filozofijo na Vzhodno-kitajski normalni univerzi (ECNU). Je avtor več kot desetih monografij, med drugim Critique and Practice: Essays on Jürgen Habermas’s Critical Theory (Beijing, 2007/2015), ter več kot sto znanstvenih člankov. Prevedel je več pomembnih del v kitajščino, med njimi tudi delo Jürgena Habermasa iz leta 1992 Between Facts and Norms: Contributions to a Discourse Theory of Law and Democracy (Med dejstvi in normami: prispevki k diskurzivni teoriji prava in demokracije).

Torek, 7.10.2025, 19h, predavalnica 426
Zakaj so Kitajci izbrali marksizem?
Dejstvo, da so Kitajci sprejeli marksizem – pojav svetovno zgodovinskega pomena – je mogoče v grobem razumeti skozi pet medsebojno povezanih vidikov. Prvič, marksizem je bila zahodna teorija, ki je ostro kritizirala Zahod. Kitajci so sicer občudovali zahodne dosežke, a hkrati globoko prezirali zahodno aroganco, zaradi česar je bil marksizem posebej privlačen. Drugič, bil je idealistična teorija, utemeljena na realizmu, ki je skušala upravičiti in uresničiti človeške vrednote na podlagi objektivnih dejstev. Za narod, ki je stremel k ohranjanju starodavnega ideala tianxia (“vse pod nebom”) v moderni tehnološki dobi, je bil to izjemno navdihujoč pristop. Tretjič, marksizem je ponujal “sveto” teorijo v sicer profanem času. Za ljudstvo, katerega kulturna tradicija je poudarjala “imanentno transcendenco,” je imela ta lastnost globok odmev. Četrtič, bil je teorija, ki je presegala samo teorijo, saj je povzdigovala pred teoretske ali ne teoretske človeške dejavnosti nad teorijo samo, kar je nagovarjalo narod, ki je bil hkrati pragmatičen in razumen. In petič, marksizem je poosebljal racionalizem, kritičen do racionalizma, kar je zadovoljevalo sodobne psihološke potrebe Kitajcev, ki so zaupali lastni tradiciji razumnosti (lixing), da se bo zoperstavila napredku zahodne racionalnosti (lizhi) in se hkrati od njega učila.

___________________________________________________________________________

Sreda, 8.10.2025, 18h, predavalnca 15
Nemško delavsko gibanje kot “dedič nemške klasične filozofije”
Friedrich Engels je dejal: “Nemško delavsko gibanje je dedič nemške klasične filozofije.” Ali lahko na podoben način rečemo, da je kitajska socialistična pot dedinja evropskega razsvetljenstva in francoske revolucije? Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kako “socializem s kitajskimi značilnostmi” obravnava vrednote “svobode,” “enakosti” in “solidarnosti,” ki jih je zagovarjalo evropsko razsvetljenstvo in francoska revolucija, ter kako ureja protislovja med temi vrednotami; kako združuje negativno svobodo s pozitivno svobodo, formalno enakost z vsebinsko enakostjo in abstraktno solidarnost s konkretno solidarnostjo. Odvisno je tudi od tega, ali tisti, ki se na Kitajskem imenujejo socialisti, pripisujejo pomen ne le “modernim vrednotam,” kot so “svoboda,” “enakost” in “solidarnost,” temveč tudi “postmodernim vrednotam,” kot so “varnost,” “trajnost” in “raznolikost”; ter ali pri obrambi in uresničevanju teh vrednot posvečajo pozornost ne le ustreznim izkušnjam in naukom drugih držav, temveč tudi posebnim kitajskim težavam in virom.