Galerija "Peti štuk"

V petem nadstropju Filozofske fakultete smo leta 2018 odprli razstavni prostor, v katerem razstavljajo naši študenti in študentke, prostor pa je namenjen tudi drugim ustvarjalcem.

V petem nadstropju Filozofske fakultete (levo od Modre sobe) smo leta 2018 odprli razstavni prostor, ki smo ga poimenovali "Peti štuk". V galeriji svoja slikarska, fotografska in druga dela razstavljajo zaposleni na FF in naši študenti in študentke, prostor pa je namenjen tudi drugim ustvarjalcem in ustvarjalkam. 

Od leta 2020 je umetniška vodja galerije "Peti štuk" lekt. dr. Mateja Gaber. Kontaktna oseba za rezervacijo razstavnega prostora je ga. Urša Žigon.

 

Arhiv razstav

2018

Čas trajanja razstave: 10. 5. – 10. 6. 2018​

Laura Ličer je slikarka in ilustratorka iz Ljubljane. Resneje je začela s slikanjem pred desetimi leti v času študija na FF. Ustvarja predvsem slike na platna, poleg tega pa ilustrira tudi knjige za otroke in odrasle.

Razstavljena platna delujejo kot ilustracije, pa to nujno niso. Lahko jih opredelimo za vizualno dopolnilo nenapisanim sanjam ali domišljijskim prigodam v avtoričini glavi. Tam se porajajo hudomušne mačke, ljudje, ki s široko razprtimi očmi zrejo drug v drugega in v stvarstvo; bitja, ki pridejo od neznano kod in se naselijo v izmišljenem vesolju živopisanih rastlin in igrivih prebivalcev.

Skrivnostnost jim dodaja množica sončnih krogel z luno in zvezdami, v katerih utegne vsak posebej iskati zapleteno simboliko ali pa jih razumeti zgolj kot vir stalno prisotne svetlobe, ki oživlja ostale motive. Slednji vedno vzniknejo iz barve. Ta je izbrana prva, šele nato pridejo figure, nemalokrat po naključju, ko kaplja pade po nesreči in packa postane prikupna morska pošast. Ploskovite podobe dobrohotnih živalic mrgolijo v neskončnih prepletih. Vsaka podrobnost je omejena s črno konturo, da jasno zaseda svoje mesto v strahu pred praznim prostorom, pred puščobo sveta. 

Slog Laure Ličer je takoj prepoznaven. Od samosvojega načina slikanja se ne želi odmakniti, temveč ga samo izpopolnjevati in pri tem predvsem uživati. Raziskovati meje in poti čopiča, ki ga vodi sproščen um. Ravno zato kompozicije niso osnovane s serijami skic, ampak se slike rojevajo sproti, med improviziranjem z zaobljenimi oblikami iz zakladnice idej, saj se vseskozi širi in vedno znova preseneča. 

Vabljeni torej k čudenju skupaj z ustvarjalko, ki bo med kratkim sprehodom po razstavi razkrila še kakšno skrivnost svojih spogledljivih bitij.

Urška Gabrič, študentka umetnostne zgodovine

Čas trajanja razstave: 28. 6. – 31. 8. 2018​ 

Avtor razstave je bil Erasmus študent etnologije in kulturne antropologije Václav Holas. Razstava je bila najprej postavljena v prostorih knjižnice Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Fotografije so s te otvoritve.

Čas trajanja razstave: 4. 10. – 31. 10. 2018

Alenka Spacal (1975) je pisateljica, ilustratorka in pravljičarka. Deluje pod okriljem Bajalke, zavoda za založništvo in umetnost pripovedovanja. O vprašanjih spola piše tako v strokovnih člankih za odrasle kot tudi v besedilih za otroke. V okviru mladinske književnosti se ukvarja predvsem z ustvarjanjem avtorskih slikanic. Svoje pravljice pripoveduje otrokom ob ilustracijah. Razstavlja na razstavah ilustracij doma in v tujini. Leta 2013 je pri Založbi Škuc izšla njena avtorska slikanica MAVRIČNA MAŠKARADA, ki velja za prvo slovensko LGBT slikanico.

Na Filozofski fakulteti, kjer je pridobila večino svoje formalne izobrazbe, se tokrat predstavlja z razstavo ilustracij iz dveh avtorskih slikanic, ki sta v letošnjem letu izšli pri Bajalki: KAKO TI JE IME? in MODRE PTIČJE MISLI.

Alenka Spacal ilustrira v klasičnih slikarskih tehnikah akvarela in tempere. V času, ko se tudi ilustratorsko področje vse bolj digitalizira, avtorica zagovarja način ročnega slikanja ilustracij. Ob natančnem slikanju s tankimi čopiči razvija svoj prepoznavni mozaični slog ilustriranja. Pisateljica in ilustratorka širi bralno kulturo med otroke v hkratnem prepletu leposlovja in ilustriranih podob. To je tudi pomembna odlika avtorskih slikanic, ki kot enovite celote spodbujajo otrokovo fantazijo na besedilni in likovni ravni. Ker predstavljajo ilustracije prvo obliko likovne umetnosti, s katero se srečajo otroci, jim avtorica namenja posebno pozornost. Za razvijanje otrokove domišljije so še posebej pomembne v predbralnem obdobju, ko otroci sami še ne znajo brati, lahko pa samostojno listajo slikanice in gledajo ilustracije. Slikovne podobe tako ponujajo otrokom prvi stik s knjigo. Hkrati pomembno sooblikujejo njihov estetski okus.

Alenka Spacal je študirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomirala in magistrirala iz filozofije. Z doktorsko disertacijo Konceptualizacija spola skozi vizualne reprezentacije lastnega telesa v feminističnih umetniških praksah je leta 2011 doktorirala na Oddelku za sociologijo, kjer je tri leta kot asistentka s predavanji sodelovala pri predmetih Sociologija likovnih umetnosti ter Spol in diskurz.

Več o avtorici in njenih slikanicah najdete na spletni strani: www.bajalka.si.

Čas trajanja razstave: 10. december 2018 - 30. januar 2019

Simon Kuhar je nekdanji študent zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti UL. Je učitelj zgodovine na OŠ Stražišče Kranj, košarkarski trener in ljubiteljski fotograf.

Razstavljeni izbor fotografij Simona Kuharja deluje eklektično in naključno; fotografije so nastale ob različnih priložnostih na različnih koncih sveta. A prvi vtis vara. Rdeča nit predstavljenih fotografskih utrinkov je namreč, kot sugerira tudi naslov razstave, spokojnost – ta se kaže bodisi skozi občutja, ki jih ustvarja motiv fotografije, bodisi kot kontekst, v katerem je nastala posamezna slika. Levi del razstave, v katerem se prepletata predvsem rdeča in rumena barva, prikazuje spokojnost oblik, ki jih ustvarja narava, in spokojnost človeka v njej. Desni del razstave spokojnost prikazuje skozi umirjene, mestoma zasanjane podobe posameznih trenutkov, pogosto ujete v črno-bele ali le nežno nakazane barve, ki se izgubljajo v meglicah. Razstava tako odslikava trenutek časa, v katerem je postavljena – umirjenost zime – a proti koncu obeh delov razstave se jasno izraža upanje po zmagi nad zimo in ponovnem upanju po živahnosti življenja – na levi strani skozi podobe srečnega starca, radoživega otroka in skorajda pretresljivega upanja v pasjih očeh, na desni pa s časom po nevihti, ki mu sledi novo jutro in nov dan. Opoj spokojnosti se tako prelije v izvir novorojenega življenja, iz zime v pomlad.

2019

Čas trajanja razstave30. 1. – 28. 2. 2019​

»Serija diptihov Small talks raziskuje govorico teles. S tehniko slikanja, ki izhaja iz črne podlage in razvije izrazit kolorit, se poskušam približati Kleejevemu mottu 'sichtbar machen'. Zanima me, kako lahko sled svobodne linije/risbe v sliki ohranja živost figure ter nakaže vijuge in reze vizualnega premisleka, pa tudi, na kakšne načine je mogoče linijo v sliki 'mehčati', ponavljati, multiplicirati, tako da ostane jasna, a zanimiva in neukročena.«

***

Ernest Ženko o razstavi:

Kunst gibt nicht das Sichtbare wieder,

sondern macht sichtbar. (Paul Klee)

Vlasta Jalušič se z ustvarjanjem v slikarskem mediju podaja na pot raziskovanja, ki povezuje filozofijo in umetnost, slikanje in mišljenje, vidno in nevidno. Metafizična resničnost in čutna zaznava se približujeta v slikarskem postopku, ki v izhodišče postavlja linijo, a ne z namenom, da jo naposled z barvo preseže, temveč nasprotno, da jo ohrani v njeni svobodi, živosti in neukročenosti. Linija, ki skuša ubežati nadzoru, in barva, ki prekriva zamejene oblike, skupaj kartirata telesnost, ki je v svojem bistvu opredeljena z anatomijo in spolno razliko. Toda barva nikoli ne prekrije celotne površine in telesa so sicer vidna, a ostajajo necela in neizrekljiva.

***

Vlasta Jalušič je začela slikati v Sovretovi slikarski šoli konec 1990-ih, leta 2017 pa je diplomirala iz slikarstva na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani s temo Sublimno vmesnega prostora: vizualno (in) mišljenje pri Paulu Kleeju. Do sedaj je razstavljala na treh skupinskih razstavah študentov VŠRS in ALU v Ljubljani (2014 in 2X 2016), samostojno pa v bolj intimistični atmosferi v vasici Vrisnik na Hvaru (2018). Udejstvovala se je še na drugih področjih vizualne in uprizoritvene umetnosti: avtorsko je (so)oblikovala gledališko predstavo Hannah Arendt: mišljenje brez oprijemalnih ograj (Mesto žensk 2006) ter posnela dva dokumentarna filma: Save Yourself? The Life of a Development Project in Rwanda (2011) in Everything I told them (2016, skupaj z Lano Zdravković).

Zaposlena je kot raziskovalka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani. Je avtorica več knjig in številnih člankov, nekdanja kolumnistka Mladine in drugih časopisov, aktivistka ter profesorica političnih ved. Študirala je v Ljubljani, Berlinu in na Dunaju. Predavala je na več tujih univerzah, med drugim na CEU in na Princetonu, trenutno pa poučuje tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na ogled daje diptihe-figure Small talks in serijo Obrazi.

Vabilo na razstavo

Čas trajanja razstave: 1. 5. – 31. 5. 2019​

Barbara Borlovan živi ter ustvarja v Ljubljani in Sveti Trojici v Slovenskih Goricah pod tržno znamko Art RoBa. Organizira in vodi ustvarjalne delavnice ter priprave za likovni sprejemni izpit in izdeluje lutke ter scenografijo za otroške lutkovne predstave.

Barbara Borlovan je dodiplomski študij slikarstva zaključila leta 2016 na Šoli za risanje in slikanje, ko je pod okriljem mentorja diplomskega dela doc. mag. Mladena Jernejeca, akad. slik. spec., ter mentorja diplomske naloge doc. mag. Peter Ciuha, akad. slik. spec., z odliko zagovarjala diplomsko nalogo z naslovom Razvijanje nadarjenosti skozi umetnost. V njej je raziskovala koristne vplive umetnosti na možgane in posledično na razvijanje vsestranskih talentov.

V času študija je prejela priznanje za študijske dosežke pri predmetu Kreativno risanje in slikanje.

Leta 2017 se je odločila nadaljevati študij na isti šoli, kjer bo konec maja pod mentorstvom doc. dr. Mitje Peruše, dipl. univ. fizik, in doc. mag. Mladena Jernejca, akad. slik. spec., zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Likovna terapija, Naslikaj mi besedo. Ob izvedbi praktičnega dela naloge je nastala serija 50 slik, ki bodo do konca meseca maja na ogled v prostorih Filozofske fakultete.  

Restavrator, akademski kipar in fotograf Miran Pflaum je razstavo naslovil En passant ter jo s tem umestil v galerijo-hodnik, po katerem vsak dan hodijo sodelavci in obiskovalci Filozofske fakultete. Mimobežni pa so tudi trenutki, ko so se pisatelji, gosti festivala Vilenica, za hip zazrli v objektiv, se sproščeno nasmehnili, se spogledovali s kamero in z obrazom pripovedovali zgodbe. Spet drugič pa nevsiljivega fotografa niso niti opazili in so ostali zatopljeni v svoje misli, ujeti med svetlobo in sence kot pretresljivi portret Aleša Debeljaka. »Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden. In je takoj večer,« se v prevodu Cirila Zlobca glasi pesem Salvatoreja Quasimoda, ki jo evocira ta trenutek, ujet za večnost.

Miran Pflaum je kipar, ki iz svetlobe in teme oblikuje trajne skulpture, kjer drugi vidimo hitenje. S pogledom restavratorja oživlja kipe v galerijah, kakor sloko Diano Zdenka Kalina, ki se odpravlja na lov po nočno osvetljeni, osameli Narodni galeriji. Za restavratorja že sama arhitektura muzejev od Ljubljane do New Yorka predstavlja grafično zanimiv okvir, ki ne obdaja le umetnin, temveč tvori prostor opazovanja – ne le eksponatov, temveč tudi opazovanja opazovalcev samih, ki jih spremlja budno oko varnostnika ali fotografa, ki umetnine povezuje z utripom zunanjega sveta ter se še sam igrivo prikrade na to ali ono fotografijo kot prikrit avtoportret.

Odsev je vselej fotografov zaveznik, pa naj gre za prosevanje Prešernove Zdravljice skozi vodo na tlaku Čopove ulice, po kateri – en passant – hiti brezimni z dežnikom, ali za nedoločljiv izris naravnih oblik, ki se na vodnem ozadju pretapljajo v foto-grafike.

Amalija Maček

***

Miran Pflaum je bil rojen leta 1961 v Kranju. Po končani gimnaziji v Kranju in dveh letih študija arheologije je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1989. Strokovno se je že zgodaj usmeril v restavratorstvo. Od leta 1990 je zaposlen kot konservator-restavrator v Narodnem muzeju Slovenije. Večinoma se ukvarja z arheološkim gradivom, največ s keramiko in z antičnimi kamnitimi spomeniki, pa tudi z mozaiki. Poleg tega je vodilni strokovnjak za muzejsko kopistiko v Sloveniji. Leta 2003 je na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani opravil magisterij o tej temi. Veliko časa posveča tudi grafičnemu in prostorskemu oblikovanju muzejskih razstav.

Za svoje delo je prejel dve priznanji Slovenskega arheološkega društva in priznanje Društva restavratorjev Slovenije. Poleg konservatorsko-restavratorskega strokovnega dela se že od gimnazijskih let ljubiteljsko ukvarja s fotografijo. S slikarjem Dušanom Filipčičem sta leta 1990 pripravila skupno razstavo v Posavskem muzeju Brežice, na kateri se je Miran Pflaum predstavil z umetniškimi fotografijami. V nadaljnjih letih se je posvečal predvsem konservatorsko-restavratorskemu strokovnemu delu in muzejskim razstavam, manj fotografiji. Kljub temu so bile njegove raznovrstne fotografije objavljene v več strokovnih publikacijah, v letih 2014 in 2015 pa je bil uradni fotograf Društva slovenskih pisateljev na mednarodnem literarnem festivalu Vilenica. Nekaj teh fotografij predstavlja tudi na tukajšnji razstavi.

Vabilo na razstavo

24. septembra 2019 je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma potekala slavnostna akademija ob stoletnici Filozofske fakultete. Na razstavi so bile predstavljene izbrane fotografije z akademije in sprejema.

2020

Čas trajanja razstave: 31. 1. – ​28. 2. 2020

Andreja Janša je doktorica veterinarske medicine in ljubiteljska fotografinja. Njena strast je povezana s psi, ki so na koncu zmagali: po krajši zaposlitvi na veterini in v farmacevtski industriji, se je podala na svojo poslovno pot, odprla pasji hotel in si svoje dneve zapolnila s skrbjo za pse.

Povsem naključno igranje s fotoaparatom je Andrejo Janša sčasoma privedlo do bolj načrtnega, a še vedno ljubiteljskega ukvarjanja s fotografijo. Tako je nastala tudi fotografska razstava Etiopija in njeni ljudje, ki prikazuje ujete trenutke življenja, daleč stran od hitrega teka časa v urbanih središčih zahodnega sveta. Etiopija, ki leži na nadmorski višini od 1000 do 4000 metrov in je večinoma gorata, ima veliko jezer in rek, ki v sušnem obdobju presahnejo. Življenje je zato tam trdo, tesno prepleteno in odvisno od narave in predvsem poljedelstva, ki je glavna panoga.

Fotografije prikazujejo bežne, mestoma skorajda intimne trenutke srečanja, ki jih je avtorica doživela na potovanju po Etiopiji. Podobe se raztezajo od čudovitih pejsažev in tesne prepletenosti vsakdanjega življenja z naravo do ujetih podob otrok pri brezskrbni igri ter delavk in delavcev pri poljedelstvu in praznovanju verskih obredov, ki pomembno določajo tamkajšnje življenje.

Čeprav je podoba Etiopije v očeh zahodnega opozovalca lahko stereotipno brezupna, podobe Etiopije, ki jih je v fotografski objektiv ujela Andreja Janša, vendarle vedno znova izpričujejo upanje. Upanje v življenje, preživetje, boljši jutri.

Čas trajanja razstave: 3. 3. – ​31. 3. 2020

Dela v tehniki akrila, akvarela in gvaša zaznamuje dvojnost izraza. Prikupni liki pozornega gledalca vabijo v bolj temačen svet umetničine psihe. Kot sirene na čereh ljubke ilustracije zvabijo gledalca z nekakšno obljubo otroške nedolžnosti v vrtinec podrobnosti, ki v sebi vedno skriva tudi trpko-sladek memento mori.

Tina Kralj (*1990, Slovenj Gradec) je leta 2016 zaključila drugostopenjski študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti UL. Njeno področje zanimanja so predvsem performativne prakse in umetnost novih medijev v navezavi na družbenokritične vsebine. Z likovnimi deli, ki jih v tehniki akrila, akvarela in gvaša ustvarja v prostem času, se je predstavila že leta 2017 na samostojni razstavi Bitja v Mladinskem centru Kotlovnica v Kamniku. Poleg likovnega ustvarjanja je izvedla tudi več individualnih/skupinskih umetniških akcij. Pod okriljem Raum AU je v Kastell Windsorju, DE leta 2016 ustvarila interaktivno delo Cross-Section – Art/Politics, leto za tem pa v Slovenj Gradcu pod isto institucijo še javno intervencijo Prste proč: Kje pa tebe spol srbi?. Leta 2017 je v okviru programa EVS v Dworpu, BE izvedla skupinsko interaktivno akcijo Normalize period. Period, leta 2018 pa sodelovala pri projektu ArtKusije s skupinskim projektom Neomejen Derby uporabe. Trenutno je zaposlena kot koordinatorka promocijskih projektov za razstavni program v Cankarjevem domu. Živi in dela v Ljubljani.

Likovna dela Tine Kralj zaznamuje značilna dvojnost izraza. Prikupni liki, ki spominjajo na njej tako ljube risane junake iz slikanic, grafičnih novel in risanih filmov, pozornega gledalca vabijo v bolj temačen svet posameznikove psihe. Fantastična bitja najpogosteje rastejo iz nenavadnega spoja arhetipskih mitskih vsebin in doživetja sodobnega sveta, kateremu vlada minljivost užitkov. Dela, ki bi se jih prav lahko bralo kot avtoričin vizualni dnevnik, znova in znova prikazujejo avtorico samo, vendar ne v njeni fizični pojavnosti, pač pa skozi antropomorfno poosebitev njenega trenutnega počutja. Motivno se opira na že znane mitološke in literarne zgodbe, ki jih preplete z lastno simboliko in osebno interpretacijo. Kot sirene na čereh ljubke ilustracije zvabijo gledalca z nekakšno obljubo otroške nedolžnosti v vrtinec podrobnosti, ki v sebi vedno skrivajo tudi trpko-sladek memento moti.

Klara Pogačar je študentka Oddelka za umetnostno zgodovino FF. Razstava je na ogled od 14. 9. 2020 do 16. oktobra 2020.

"Sem Klara Pogačar, 21-letna študentka umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v v Ljubljani, navdušujem pa se tudi nad grafičnim oblikovanjem. Odraščala sem v večji družini s štirimi brati. Z družino smo veliko potovali in obiskovali kulturne institucije ter spoznavali in se navduševali nad glasbo, umetnostjo in kulturo nasploh, kar je močno vplivalo na mojo percepcijo sveta umetnosti.

V času obiskovanja osnovne šole sem zaključila šestletno izobraževanje v Glasbeni šoli Domžale, kjer sem igrala prečno flavto in obiskovala ure glasbene teorije. Po končani osnovni šoli sem izobraževanje nadaljevala na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, ki mi je močno razširila obzorja, saj sem poleg šolanja velikokrat sodelovala pri šolskih umetniških projektih, kot sta na primer izdelovanje kulis za gledališke predstave ali oblikovanje naslovnice zbornika. Pela sem v komornem zboru, s katerim smo izvedli več turnej in prepotovali velik del Evrope, bila pa sem tudi prostovoljka in animatorka.

Od vedno me je ustvarjanje najrazličnejših stvari veselilo in ker sem vedela, da imam smisel za oblikovanje, sem se na tem področju še naprej izpopolnjevala. V času osnovne in srednje šole sem obiskovala dve slikarski šoli, s katerima smo večkrat razstavljali, eno leto sem tudi obiskovala tečaj risanja figure na Akademiji za likovno oblikovanje. Sodelovanje in kreiranje v umetniških krogih je močno vplivalo na moje vedno večje zanimanje in cenjenje umetnosti, kar me je tudi vodilo do izbire sedanjega študija. Poleg oblikovanja mi veliko veselje predstavlja druženje s prijatelji, potovanja in petje, zato v študijskih letih pojem tudi v zboru.

V prvem letniku študija sem se odločila, da želim svoje dosedanje poznavanje oblikovanja nadgraditi. Dobila sem zagon za pridobivanje novih znanj in spretnosti ter začela obiskovati ure grafičnega oblikovanja – to me je še dodatno motiviralo. Vedno bolj sem se začela navduševati nad idejo, da lahko svojo ustvarjalnost delim s širšo javnostjo. Hkrati pa me je pri grafičnem oblikovanju močno pritegnil vidik oblikovanja, kjer si za končni izdelek ni potrebno umazati rok z barvo in kjer je mogoče nepravo potezo odpraviti s klikom v sekundi. Motive svojih ilustracij črpam iz vsakdanjika in tako zanje uporabljam fotografije iz osebnega arhiva. Pogosto tako ilustriram svoje prijatelje, večerna druženja, jutranje kave, zanimive detajle. Izhajam tudi iz različnih umetniških del, ki jih skušam aktualizirati in tako na inovativen način modernizirati. Seveda me v učenju oblikovanja čaka še veliko izboljševanja, vendar se poti zelo veselim."

Andreja Gregorič je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana ter članica sekcije ilustratorjev v Društvu likovnih umetnikov Ljubljana. Razstava je na ogled od 19. 10. 2020 do 1. decembra 2020.

»Risbe mesta Ljubljane so posvečene mestnim skritim in manj skritim kotičkom, uličnemu vzdušju in življenju. V Ljubljani sem rojena, v njej živim že ves čas in tu tudi ustvarjam. Ob sprehodih skozi mesto se mi venomer porajajo nove ideje, novi pogledi in začrtane miselne podobe, ki jih sprva realiziram v obliki hitrih skic v majhne skicirke, risbe, nato pa se jih lotim še na večjih formatih, z različnimi sredstvi in v mešani tehniki. Mesto najraje prikazujem tako skozi risbo kot tudi skozi kolaž, ki je moja prva »ilustratorska ljubezen«.

Pogosto me, poleg detajlov, zanimajo tudi kolorit mesta, svetlobe, ki jih v mesto prinaša posamezni letni čas, zgodbe, ki nastajajo na ulici, arhitektura s svojimi posebnostmi, vtis mestnih svetlob, abstrahiranih podob hiš in pročelij skozi odseve sonca ali jutranjih meglic, popoldanskih žarečih podob in večernih odsevov uličnih svetilk. Vse to in še več je mogoče najti v mestu.

Včasih se iz Ljubljane v mislih preselim tudi drugam; zelo blizu so mi stara mesta, kot so Piran, Škofja loka ali Ptuj. V teh mestih me vedno znova očara duh preteklosti, ki s seboj prinaša nove zgodbe in arhitekturne detajle, saj jim ravno to daje še poseben čar.«

Več

© Faculty of Arts, University of Ljubljana | All rights reserved.

Cookies Privacy Policy

Design and development: ENKI

Iščem ...