Slovenski arheologi odkrili prazgodovinske lovske megastrukture, ki razkrivajo neznano poglavje evropske prazgodovine

V ugledni znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS) je bil danes objavljen članek slovenskih arheologov o izjemnem odkritju na Krasu – o več kilometrov dolgih kamnitih strukturah, ki so jih prazgodovinske skupnosti uporabljale za množični lov na divjad. Gre za eno največjih tovrstnih prazgodovinskih arhitektur v Evropi.

Študijo sta izvedla izr. prof dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik (Oddelek za arheologijo, UL FF) in dr. Tomaž Fabec (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije). Temelji na zračnem laserskem skeniranju (LiDAR), terenskih raziskavah, izkopavanjih in analizah z uporabo geografskih informacijskih sistemov (GIS).

Rezultati razkrivajo zapletene suhozidne sisteme v obliki lijaka, dolge od nekaj sto metrov do več kilometrov, ki se zaključujejo s pastmi pod skalnimi stopnjami ali stenami, v katere so prazgodovinske skupnosti usmerjale črede divjih živali. Izkopavanje ene od pasti je pokazalo, da je bila struktura okoli 3500 let pred sedanjostjo že dolgo opuščena.

Podobne strukture so bile doslej znane predvsem iz puščav Bližnjega vzhoda in severne Afrike, a odkritje s Krasa kaže, da so bile tovrstne lovske strukture prisotne tudi v evropskem prostoru – verjetno že kmalu po koncu ledene dobe, torej več tisoč let pred pojavom kmetijstva.

Strukture na območju Krasa razkrivajo, da so prazgodovinske skupnosti obvladovale prostor v velikem merilu. Njihov obseg priča o kompleksni družbeni in tehnični organizaciji: o načrtovanju in gradnji obsežnih krajinskih struktur ter usklajevanju skupinskega dela, ki je presegalo okvire posameznih gospodinjstev ali majhnih skupin. Delovanje teh sistemov je temeljilo na natančnem poznavanju vedenja živali – najverjetneje jelenjadi –, njihovih sezonskih poti in odličnem razumevanju prostora.

Takšni lovi so prinašali velike sezonske presežke mesa, ki so jih lahko porabile le večje skupnosti, v obliki skupinskih gostij in obredov. Odkritje tako odpira vprašanja o organizaciji skupnosti, porabi, presežkih in simbolnem pomenu izobilja v prazgodovinskih družbah. Te strukture predstavljajo manjkajoče poglavje v evropski prazgodovini – poglavje, ki razkriva, da so že lovske skupnosti oblikovale kompleksne infrastrukturne sisteme in gradile prostor v skladu s svojimi potrebami in znanjem.

Odkritje spreminja razumevanje evropske prazgodovine: kaže, da so lovske skupnosti ustvarjale monumentalne krajinske strukture, ki so zahtevale odlično poznavanje prostora, zapleteno organizacijo, natančno načrtovanje in upravljanje s sezonskimi presežki mesa.

Povezava do članka.