Univerzalnost in kontingenca

1. Znanstvena izhodišča 

Ambicija predlaganega projekta je ponuditi nova vprašanja na naslednja še vedno pereča, čeprav ne več nova vprašanja: kako lahko pretendiramo po univerzalni resnici v času manka metafizičnih garancij? Kakšna je narava univerzalnosti v svetu gole kontingence? 

V enaindvajsetem stoletju smo se znašli pred dvema problemoma. Prvič, kako naj upravičimo univerzalno resnico in jo naredimo za nearbitrarno, če je vse, kar imamo v rokah, zgolj kontingentno? Drugič, kako naj prenesemo marginalnost svojega mesta v vesolju, ne da bi se zatekli pod okrilje nekega idealnega okvira pomena, torej ne da bi se postavili v neko »večjo sliko«? 

 2. Predstavitev problema 

Da bi sodobno filozofijo postavili na nov temelj, je osnova predlaganega projekta ena osrednja hipoteza: to je hipoteza ontološke soodvisnosti univerzalnosti in kontingence. Zasnovana je bila zato, da bi se izognili dvema zablodama postmetafizike: arbitrarnosti univerzalij in zunanje totalizacije polja kontingence. Projekt bo tako trdil, 

prvič, da je navezava na kontingenco tista, ki naredi univerzalno resnico nearbitrarno; 

in, drugič, da je vznik univerzalnosti tisti, ki dovoli kontingenci, da se sooči s svojo singularnostjo in se ne zateka pod okrilje kakšne zmotne totalitete. 

Obseg projekta bi torej lahko predstavili v treh točkah: 

1. Medtem ko se je univerzalnost običajno definiralo kot nasprotje singularnosti, pa obstaja tradicija, ki se začne s Heglom in sega do sodobne politične misli, njena značilnost pa je, da misli izključeni in ireduktibilni moment singularnosti kot predpogoj moderne univerzalnosti. 

2. Ta tradicija se ne zaveda temeljnih semantičnih premikov v Zahodni misli, ki so na tihem vselej že izvajali isto operacijo, kolikor so univerzalnost vselej izpeljevali iz elementa neizpeljive kontingence. Projekt bo tako rekonstruiral zgodovino te gole intuicije kontingentne univerzalnosti. 

3. Na podlagi takšne reinterpretacije zgodovine filozofije si projekt prizadeva dokončati to implicitno miselno operacijo in tako oblikovati zgodovinsko utemeljen, logično strožji in morda ontološko daljnosežnejši koncept univerzalnosti. 

  3. Trije najpomembnejši cilji 

 Cilji raziskave so: 

• Cilj 1. Izvesti logično poenotenje univerzalnosti in kontingence, tj. ponovno opredeliti eno glede na drugo in obratno. Prva teza je, da ne obstaja nobena univerzalija, ki se ne bi nekoč pojavila na kontingentni lokaciji nekega tukaj in zdaj. V skladu s tem bomo baricenter »univerzalnosti« premestili stran od fiksnosti idealnih referenčnih točk (recimo tipičnih postmetafizičnih univerzalnosti, kot so Kierkegaardov religiozni Bog, Nietzschejev nadčlovek, Heideggerjev Ereignis, Badioujeva dualistični Dogodek Resnice ali celo Meillasouxov infans kot »prihodnji Bog« itd.) Druga teza je, da danes priljubljeni, inflacijsko uporabljeni, a prešibko definirani izraz »kontingenca« potrebuje strožjo definicijo in bo opredeljen formalno, kot ireduktibilna, »neizpeljiva« lokalnost, kjer se odpira univerzalni prostor. To pomeni, da se je treba odreči vsem, četudi minimalističnim okvirom »metaforične totalizacije« kozmične kontingence (od Kierkegaardove estetske eksistence »rotacije pridelkov« in Nietzschejevega večnega vračanja enakega do Badioujeve teorije množic in Meillassouxovega hiper-kaosa). (WP.1) 

• Cilj 2. Priskrbeti doktrini »kontingentne univerzalnosti« zgodovinsko podlago. Raziskava bo pokazala, da je »topološki zasuk«, ki nastajajoči univerzalni prostor naslanja na element popolne kontingentnosti, tiha operacija, ki se izvaja od začetka zahodne misli pa vse do sodobne filozofije. (WP.2) 

• Cilj 3. Misliti kontingenco kot avtentični impulz za nastanek univerzalnih dogodkov. Raziskava bo testirala logiko »kontingentne univerzalnosti« z vidika njene družbeno-zgodovinske uporabnosti. Kaj je tisto, zaradi česar je zgodovinski dogodek resnično univerzalen? Zakaj lahko razrešitvi določenega lokalnega družbenega antagonizma pripišemo univerzalno vrednost? Predmet raziskave bo specifična časovnost prezgodnjih svetovnih dogodkov (recimo Marxov primer Pariške komune), retroaktivnih iluzij (denimo mitov o predestinaciji v avtentičnih političnih dejanjih) in ponovitev (recimo haitijska ponovitev francoske revolucije). Prav tu bodo rezultati raziskave najbolj aktualni glede na sedanje stanje sveta: raziskave bodo skušale dokazati, da bo element kontingence treba obravnavati kot neobhoden za odprtje kakršnegakoli prihodnjega univerzalnega prostora. (WP.3) 

• Slavoj Žižek, dr. (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, vodja raziskovalne skupine)  
  Področja raziskovanja: psihoanaliza, sodobna filozofija, nemški idealizem 
  Naloge: raziskovalno delo v DS 1–3, vodenje in koordinacija skupine. Priprava pregledov delovnih sklopov in zaključnega poročila. 
  Slavoj Krečič Žižek 
• Jure Simoniti, dr. (FF UL)  
  Področja raziskovanja: nemški idealizem, sodobna filozofija, filozofija znanosti 
  Naloge: raziskovalno delo v DS 1–3. Organizacija in koordinacija srečanj raziskovalne skupine. 
  Jurij Simoniti 
• Gregor Moder, dr. (FF UL)  
  Področja raziskovanja: nemški idealizem, zgodovina idej, teorije kontingence 
  Naloge: raziskovalno delo v DS 1 in DS 2, upravljanje projekta, organizacija in koordinacija srečanj raziskovalne skupine. 
  Gregor Moder 
• Bara Kolenc, dr. (FF UL)  
  Področja raziskovanja: nemški idealizem, historični materializem, moderna francoska filozofija, strukturalizem in psihoanaliza 
  Naloge: raziskovalno delo v DS 1–3. Organizacija konference, komunikacija z gostujočimi raziskovalci ter koordinacija mreže raziskovalnih sodelavcev. 
  Bara Kolenc 
• Jela Krečič, dr. (FF UL)  
  Področja raziskovanja: sodobna filozofija, estetika, teorije resnice in fikcije 
  Naloge: raziskovalno delo v DS 2–3. Urejanje zbornika ter organizacija delavnic in konference. 
  Jela Krečič Žižek 
• Dan Nădășan, mladi raziskovalec (FF UL)  
  Področja raziskovanja: nemški idealizem, sodobna filozofija, politična filozofija  

Delovni sklop 1: Logična analiza (meseci 1–24, kvartali 1–8). Prvi, »logični« delovni sklop bo potekal v prvih dveh letih projekta. V prvem letu (meseci 1–12) se bo projekt osredotočil predvsem na rekonstrukcijo zgodovine definicijskega zbliževanja dveh logičnih pojmov, »univerzalnosti« in »singularnosti«. Mejnik: 1 znanstveni članek (Jure Simoniti, »Kdaj je univerzalnost postala singularna?«). V drugem letu (meseci 13–24) bo raziskava ta logični okvir razširila na pojem »kontingence« ter izdelala formalni definiciji »univerzalnosti« in »kontingence«. Mejnik: 2 znanstvena članka (Moder, »Vojna med univerzalnim in kontingentnim«, in Žižek, »Radikalna univerzalnost«). Ugotovitve tega delovnega sklopa bodo vključene tudi v zbornik, ki ga bosta uredili Bara Kolenc in Jela Krečič. Delovni sklop bo vodil vodja projekta, v njem pa bodo sodelovali Simoniti, Moder in Kolenc. 

Delovni sklop 2: Zgodovinska raziskava (meseci 1–36, kvartali 1–12). Drugi, »zgodovinski« delovni sklop bo potekal v vseh treh letih projekta. V prvem letu (meseci 1–12) bo cilj odkriti skrite sledi logike »kontingentne univerzalnosti« v antiki, zgodnjenovoveški filozofiji in nemškem idealizmu. Mejnik: 1–2 znanstvena članka (Moder, »Kontingenca pri Spinozi«, pozneje objavljen v zborniku, in Simoniti, »Kaj je univerzalnost od Sokrata do danes?«). Drugo leto (meseci 13–24) bo posvečeno zagati postmetafizike. Mejnik: 2 znanstvena članka (Kolenc, »Čas po Heglu: topološka involucija kontingence in univerzalnosti«, in Nădășan, »Univerzalna fenomenalnost in kontingentno pojavljanje: o neki kantovski distinkciji«). V tretjem letu (meseci 25–36) bo raziskava, opirajoč se na soopredelitev kontingence in univerzalnosti iz DS 1, skušala ponuditi alternativo zagati postmetafizike. Mejnik: 1 monografija (Simoniti, Naključje in zakon. O prepletanju idealnosti in realnosti) in 1 znanstveni članek (Krečič, »Postmoderni antiuniverzalizem«). Delovni sklop bo vodil Jure Simoniti, v njem pa bodo sodelovali Kolenc, Moder, Krečič in Nădășan. 

Delovni sklop 3: Aplikacija na družbenozgodovinske kontekste (meseci 13–36, kvartali 5–12). Tretji, »aplikativni« delovni sklop bo potekal v drugem in tretjem letu projekta. V drugem letu (meseci 13–24) bo projekt preučeval časovnosti nečasovnosti, ponavljanja in zgodovinske predestinacije. Mejnik: 2 znanstvena članka (Žižek, »Kvantna ontološka necelost«, in Krečič, »Univerzalna resnica v dejstvih in fikciji«). V tretjem letu (meseci 25–36) bo raziskava skušala razviti nov pogled na svetovno zgodovino kot paradigmatično prizorišče naključij, ki sprožajo univerzalne dogodke. Mejnik: 1 monografija (Žižek, K kvantni teoriji zgodovine) in 1 znanstveni članek (Kolenc, »Štiri matrice ponavljanja: med univerzalnostjo in kontingenco«). Delovni sklop bo vodila Bara Kolenc, v njem pa bodo sodelovali Krečič, Simoniti in Nădășan. 

Člani raziskovalne skupine so že vzpostavili raziskovalno področje, posvečeno preučevanju logičnih in ontoloških povezav med pojmoma »kontingence« in »univerzalnosti«, ki predstavlja znanstveno podlago tega projekta. Najpomembnejše spodbude so ponudile kritike postmodernističnega relativizma, Habermasove diskurzivne racionalnosti in Badioujevega dualizma (zlasti v The Ticklish Subject), ki jih je razvil vodja projekta Slavoj Žižek. Žižek je oblikoval izvirno ontološko topologijo, ki se razteza med nujnostjo privzetja lastnega kontingentnega mesta in mankom velikega Drugega ter s tem odpira prostor radikalne politične univerzalnosti. Glej zlasti: 

Žižek, S. (2012), Less Than Nothing. Hegel and the Shadow of Dialectical Materialism, London: Verso. 

Najneposrednejšo razdelavo monistične ontologije strogega univerzalizma političnih ciljev in popolne kontingence kozmičnih dejstev ter svojo teorijo časovnosti nečasovnosti, retroaktivnosti in ponavljanj razvije v: 

Žižek, S. (2019), Sex and the Failed Absolute, London: Bloomsbury. 

Žižek, S. (2022), Surplus Enjoyment. A Guide for the Non-Perplexed, London: Bloomsbury. 

Jure Simoniti je raziskoval zgodovinske procese nastanka univerzalnih resnic (začetek filozofije v antični Grčiji in znanstvene revolucije moderne dobe) ter reaktivnega izhoda iz mitskih, tradicionalnih, metafizičnih in simbolnih pojmovnih omejitev, procesa, ki ga je poimenoval »desimbolizacija sveta«. Glej: 

Simoniti, J. (2016), The Untruth of Reality. The Unacknowledged Realism of Modern Philosophy, Lanham, New York: Lexington. 

Simoniti, J. (2023), “De-Symbolization of the World and the Emergence of the Self. A Historically-Idealist Theory of the Subject,” in: Simoniti, J. and Kroupa, G. (ed.), Ideas and Idealism in Philosophy, Berlin; Boston: De Gruyter. 

V prihajajoči knjigi: 

Simoniti, J. (2026), The Contingent Universality. A New Ontology, London: Bloomsbury, 

začrta logični prostor »kontingentne univerzalnosti« na podlagi reinterpretacije Žižkove filozofije in prelomov v moderni znanosti. Knjiga tako odpira prostor za pričujoči projekt, saj pušča odprte za nadaljnje raziskovanje navezavo na trenutno stanje postmetafizike, zgodovino filozofije ter družbenozgodovinske učinke »kontingentne univerzalnosti«. 

Bara Kolenc raziskuje vprašanje ponavljanja kot enega osrednjih konceptov postheglovske filozofije, ki zadeva zbliževanje univerzalnosti in kontingence. 

Kolenc, B. (2024) “Hegel and Postmodernity: Towards In-Finitude.” Filozofija i društvo, 35/2. 

Kolenc, B. (2018) “The Paradoxes of the Limping Cause in Kierkegaard, Hegel and Lacan,” in: S: Journal of the Circle for Lacanian Ideology Critique, vol. 11. 

V knjigi: 

Kolenc, B. (2026) Repetition and Subjectivity: Kierkegaard, Freud, Lacan, New York, SUNY, 

je njen izvirni teoretski prispevek teza o »štirih matrikah ponavljanja« (deflacija, reformacija, inflacija, kreacija) kot štirih tipih povezovanja univerzalnosti in kontingence. Svojo argumentacijo razvija skozi Hegla, Kierkegaarda, psihoanalizo in Deleuza. 

Raziskovalno področje Jele Krečič je nastanek univerzalne resnice skozi kontingentne »potujitvene učinke« fikcije, umetnosti in reprezentacije, kakor ga razvija v: 

Krečič, J. (2023), “Fiction. The Truth of Idealism and Realism,” in: Ideas and Idealism in Philosophy. 

Krečič, J. (2023), Deception in Modern Art and Hollywood, London: Bloomsbury. 

Skupaj z Juretom Simonitijem je uredila zbornik, posvečen pojmu »indirektnosti«, filozofskemu terminu, ki ga je sama uvedla in skovala, ter njegovemu razmerju do nastanka resnice. Zbornik združuje vodilne raziskovalce s tega področja (Boris Groys, Frank Ruda, Catherine Malabou, Robert Pfaller, Jodi Dean, Mladen Dolar, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek idr.): 

Krečič, J., Simoniti J. (ed.) (2026), Truth and Indirectness. Edinburgh: Edinburgh U P. 

Gregor Moder se navezuje na dela Bernarda Mabilla, Dietra Henricha, Louisa Althusserja in Catherine Malabou ter raziskuje Heglovo pojmovanje zgodovinskega procesa kot prepleta nujnosti in kontingence, zlasti v: 

Moder, G. (2021) “Contingency and Anachronism: Althusser versus Hegel,” Problemi 5/6. 

Moder, G. (2025) Antigone. Ein Essay über Hegels politische Philosophie (Vienna: Turia+Kant). 

Dan Nădășan je mladi raziskovalec, katerega trenutno raziskovalno delo se osredotoča na način, kako Hegel v Fenomenologiji duha mobilizira kontingentno neposrednost, ki destabilizirajoče strukturira univerzalna posredovanja »razuma«, kot je predstavljeno v: 

Nădășan, D. (2025) “Hegel and the Knots of the Understanding,” Problemi International. 

J6-70235 Obrazec NRRP.pdf

J6-70235 Komunikacijski načrt projekta_ARIS.pdf