Vzporedni svetovi: Prenosi in izmenjave dekorativnih tipologij v frančiškanskih ustanovah poznega srednjega veka

Projekt Vzporedni svetovi: prenosi in izmenjave dekorativnih tipologij v frančiškanskih ustanovah poznega srednjega veka raziskuje širjenje in prilagajanje dekorativnih ter arhitekturnih tipologij, ki so se v 13. in 14. stoletju izoblikovale znotraj reda manjših bratov sv. Frančiška. Frančiškani so kot eden najvplivnejših redov srednjega veka oblikovali specifično vizualno in prostorsko kulturo, v kateri so njihove cerkve in samostani delovali kot pomembna središča pobožnosti, kjer so arhitektura, likovna umetnost in liturgija soustvarjale celostno duhovno izkušnjo. V tem kontekstu so se razvile značilne dekorativne tipologije, ki jih danes lahko sledimo predvsem v Umbriji (z izhodiščem v cerkvi sv. Frančiška v Assisiju), v osrednji Italiji (zlasti v Toskani) ter v Benečiji, predvsem v Padovi in njeni okolici. 

Med značilne frančiškanske dekorativne tipologije sodijo enostavne tlorisne zasnove s kornimi pregradami in monumentalnimi razpeli, upodobitve sv. Frančiška in drugih frančiškanskih svetnikov z narativnimi prizori iz njihovih življenj (sprva na tabelnih slikah, kasneje tudi v freskantskih ciklih), pa tudi specifične oblike poslikav in reliefov portalov ter lunet. Pomemben vidik raziskave predstavlja tudi razporeditev in oblikovanje samostanskih prostorov, kot so kapiteljske dvorane, donatorske kapele, nagrobniki in oltarji. 

Projekt se osredotoča na vprašanje, v kolikšni meri je mogoče tipične rešitve, razvite v večjih in umetnostno vplivnejših frančiškanskih središčih, prenesti tudi na manjše in obrobne lokacije. Pri tem preučuje, ali so se ponavljajoči se dekorativni in arhitekturni elementi – tesno povezani z liturgično rabo prostora – pojavljali tudi v manjših samostanih in samostanskih cerkvah, ki niso sodili med osrednja duhovna in umetnostna središča. 

Geografsko je raziskava osredotočena na istrsko kustodijo (s poudarkom na samostanih v Piranu in Kopru), ki je bila del dalmatinske frančiškanske province, ter na furlansko kustodijo, povezano s padovansko provinco sv. Antona Padovanskega. Gre za območje današnjega slovenskega Primorja in Goriške ter širšega obmejnega prostora, kjer so se prepletali različni kulturni vplivi. 

Na podlagi ohranjenega gradiva, arhivskih virov ter rezultatov terenskih in konservatorskih raziskav bo projekt skušal rekonstruirati podobo srednjeveških frančiškanskih cerkva in samostanskih kompleksov, tudi s pomočjo sodobnih vizualnih orodij (2D in 3D rekonstrukcij). Ob tem bo analiziral razporeditev in funkcijo posameznih umetnostnih del v liturgičnem prostoru. 

Projekt obenem obravnava tudi širši pomen teh tipologij: kako so frančiškanske umetniške in dekorativne prakse vplivale na liturgijo ter na razvoj vizualne kulture v srednjem veku tudi izven samostanskih kompleksov. S tem prispeva k boljšemu razumevanju umetnostnih tokov, prenosa idej in oblikovanja regionalnih posebnosti v okviru evropskega prostora.

Doc. dr. Sara Turk Marolt je od leta 2017 zaposlena kot mlada raziskovalka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oktobra 2024 je doktorirala pri prof. dr. Samu Štefancu, v somentorstvu s prof. dr. Cristino Guarnieri (Univerza v Padovi), z disertacijo »Stensko slikarstvo prve polovice 14. stoletja v Oglejskem Patriarhatu«.

Sodelovala je pri več raziskovalnih projektih, med drugim pri Transformacije – iz materialnega v virtualno. Digitalni korpus stenskega slikarstva (ARIS J6-2587), ki preučuje srednjeveško stensko slikarstvo na območju današnje Slovenije, ter pri Urbana morfologija Kopra v poznem srednjem veku (ARIS J6-50188). Poleg tega je sodelovala pri projektih, povezanih s temo njene magistrske naloge pri prof. dr. Mateju Klemenčiču, ki preučujejo baročno oltarno arhitekturo, med njimi Štukmarmorni oltarji v Sloveniji: materiali, ohranjanje, pomen (ARIS J7-50093) in Oblikovanje regionalnega umetnostnega središča v zgodnjem novem veku: primer Ljubljane (ARIS J6-50205).

Je avtorica številnih znanstvenih člankov, objavljenih v recenziranih revijah ter slovenskih in tujih monografijah, svoje raziskave pa je predstavila na domačih in mednarodnih simpozijih. Med študijem in raziskovalnim delom se je udeleževala mednarodnih seminarjev, med drugim pri Fondazione Federico Zeri v Bologni, ter opravila dve večmesečni praksi v tujini na Fondazione Cini v Benetkah in v italijanskem Vidmu v fototeki na Soprintendenza archeologia, belle arti e paesaggio del Friuli Venezia Giulia.

Projekt poteka v petih medsebojno povezanih fazah, ki omogočajo celostno obravnavo raziskovalne problematike. 

V začetni fazi je poudarek na pregledu obstoječe literature o frančiškanski arhitekturi in dekorativnih tipologijah poznega srednjega veka. Posebna pozornost bo namenjena primerjalni obravnavi raziskav iz Italije in Dalmacije ter proučevanju Furlanije in Istre. Na tej osnovi bodo opredeljene ključne raziskovalne vrzeli, izbrane študije primerov in oblikovan metodološki okvir, ki bo usmerjal nadaljnje raziskovalno delo. 

Sledi faza arhivskega raziskovanja in terenskega dela, v kateri se zbirajo primarni podatki. Raziskava vključuje pregled zgodovinskih virov, rokopisov in načrtov v različnih arhivih ter dokumentacijo ohranjenih in izgubljenih lokacij frančiškanskih cerkva in samostanov v Furlaniji in Istri. Posebna pozornost bo namenjena terenskemu ogledu posameznih lokacij, fotodokumentaciji stanja objektov in ohranjenih umetniških del, analizi arhitekturnih značilnosti ter evidentiranju dekorativnih elementov. 

Naslednja faza je namenjena poglobljeni analizi zbranega gradiva. Združene bodo primerjalne metode in digitalna orodja, kot so GIS-kartiranje ter 2D in 3D rekonstrukcije. Cilj je rekonstruirati prostorsko in dekorativno podobo cerkva ter prepoznati regionalne posebnosti in načine prenosa frančiškanskih tipologij. 

Rezultati raziskave bodo sproti predstavljeni strokovni in širši javnosti skozi znanstvene objave, sodelovanje na konferencah, organizacijo simpozija, javna predavanja in objave na socialnih omrežjih. Pomemben del projekta bo tudi spletna stran, na kateri bodo dostopni rezultati, članki in vizualno gradivo. *V zaključni fazi bodo rezultati celostno ovrednoteni in sintetizirani. Hkrati bodo opredeljene možnosti za nadaljnje raziskave in razvoj projektne teme.

Relevantne publikacije, povezane s projektom:

Digitalne publikacije:
Turk Marolt, Sara, 2025. Corpus Picturarum Muralium Medii Aevi: Online Database of Mural Paintings. Avtorica devetih kataložnih enot.
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (ZRC SAZU), dostopno na: https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/  

Prispevki v znanstvenih monografijah:
Turk Marolt, Sara. 2026.  “Le pitture della chiesa  di S. Maria del castello tra XIV e XV secolo. I dipinti votivi dell’aula”, La chiesa di Santa Maria del castello di Udine (eds. Cesare Scalon, Gianpaolo Trevisan), Udine: Istituto Pio Paschini/Gaspari Editore 2026: 39-65 (v tisku). 

Turk Marolt, Sara. 2024. “Mural paintings from the 14th century in the church of Saint  Maurus in Arcano Superiore (Friuli, Italy)”, Medieval murals: new perspectives and research approaches (ed. Mija Oter Gorenčič), Ljubljana: ZRC: 101-122.

Turk, Sara. 2021. “Affreschi trecenteschi previtaleschi nel duomo di Udine / Previtalesque 14th-Century Frescoes in Udine Cathedral”, Il patriarcato di Aquileia: identità, liturgia e arte: (secoli V-XV) (eds. Zuleika Murat, Paolo Vedovetto), Roma: Viella: 353-373.

Članki v recenziranih revijah:
Turk Marolt, Sara. 2023. “The Master of Biljana and Rualis and the Gothic Linear Style”,  Studi Goriziani, 117, pp. 19-34.

Turk Marolt, Sara. 2022. “Freske iz prve polovice 14. stoletja v cerkvi sv. Mihaela v Biljani”, Acta historiae artis Slovenica, 27/ 2: 21-44.

Turk Marolt, Sara. 2021/2022. “Izgubljene, pozabljene in novo odkrite srednjeveške stenske   poslikave iz nekdanje cerkve in samostana sv. Frančiška v Kopru”, Zbornik za umetnostno zgodovino. N. S. 57/58: 61-81.

Aktivna udeležba na znanstveni konferenci Cities in Between: Urban Dynamics in the Medieval Mediterranean World (Koper, 6.–8. maj 2026), s prispevkom »Il primo giottismo nella chiesa di San Francesco a Udine: nuove proposte attributive e cronologiche«.