Joanna Bator, mednarodni knjižni sejem v Leipzigu, 2016. Avtorica fotografije: Heike Huslage-Koch, Wikimedijina zbirka.
JOANNA BATOR Pisateljica, publicistka, feljtonistka in feministka. Po študiju kulturologije in filozofije ter nekajletnem opravljanju dela univerzitetne profesorice se je odločila za izključno pisateljsko pot.
(roj. 1968) Najraje piše ob oknu z odprtim pogledom in s skodelico čaja na mizi, rada se povzpne na strehe visokih stavb, saj jo navdušujejo odprti prostori in razgledi. Opredeljuje se kot feministka, zavzema se za spoštovanje drugega in drugačnega, za enakopravnost ter poudarja moč besed:
Besede ne samo nekaj pomenijo, temveč tudi delujejo. Lahko postanejo meso, zanetijo ogenj, koga uničijo, poteptajo, izbrišejo.
 Piše prozo, v kateri se posveča zlasti položaju žensk v sodobni družbi in v zgodovinski perspektivi, odnosom med ženskami in moškimi, drugačnosti, družbenim pričakovanjem, predsodkom. V romanih se vedno znova vrača k svojemu rojstnemu mestu Wałbrzychu na zahodu Poljske. Dolnješlezijsko, nekdaj rudarsko mesto ima več obrazov – je eno izmed mest na t. i. vrnjenem ozemlju, ki je po drugi svetovni vojni pripadlo Poljski in kamor so se v izpraznjene nemške domove priseljevali ljudje iz vzhodnih območij Poljske v upanju po novem začetku in boljši prihodnosti. Prav tako je mesto, kjer se del življenja dogaja na površini, drugi, skrivnostnejši del pa pod površjem, v prepletu rudarskih rovov, dandanes opustelih in zalitih z vodo. Nujo k literarnim povratkom do tega mesta je avtorica pri prvih treh romanih Peščena gora (Piaskowa Góra, 2009), Chmurdalia (2010) in Temno, skoraj noč (Ciemno, prawie noc, 2012) občutila kot prekletstvo, pri najnovejšem romanu z naslovom Grenko, grenko (Gorzko, gorzko, 2020) pa je vzljubila svojo »literarno domovino« kot dragocen vir zgodb. Joanno Bator zanimajo mračne zgodbe, prikrite strani človeške narave, pod preprogo pometene skrivnosti družin, travme. Vse to prikazuje skozi usode žensk oziroma generacij žensk in z izpiljenim jezikom, v napetih zgodbah, ki zrcalijo podobo poljske povojne družbe in se približujejo žanrskim značilnostim sage, v nekaterih primerih pa kriminalke, celo grozljivke.
Prevodi v slovenščino Peščena gora. Prev. Staša Pavlović. Novo mesto: Goga, 2017. Temno, skoraj noč. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018.
Jan Čurin