holokavst

Izkušnja holokavsta je Poljake zaznamovala kot malokateri drug narod. Vprašanja o smislu, možnosti in metodi pisanja o tej izkušnji si poljska književnost pogosto zastavlja. Kako pisati zgodovino, da ne bi postala le del mrtvega arhiva? Kako zapisati vsako posamezno zgodbo, da bi zadostili tako tistim, ki so preživeli, kakor tistim, za katere bo to zadnji »dokaz obstoja«? Na ta vprašanja s svojimi deli odgovarjajo – vsaka na svoj izviren način – tri poljske pisateljice, ki predstavljajo tri generacije.

Ida Fink, podelitev literarne nagrade Anne Frank, 1985. Avtor fotografije: Rob Bogaerts / Anefo, Wikimedijina zbirka.

V svojih kratkih zgodbah in romanih opisuje travmo holokavsta iz notranje, pogosto avtobiografske perspektive, zavedajoč se, da takšne izkušnje pravzaprav ni možno posredovati. Morda je zato vsaka od teh zgodb le odlomek resničnosti, iz spomina bežno priklican »postržek časa« (tak je naslov njenih kratkih zgodb iz leta 1987 – Skrawek czasu), nekoliko zamegljen posnetek epizod, podob, čustev iz obdobja vojne in okupacije. Kljub takšnemu neulovljivemu značaju naracije so zgodbe, ki jih pripoveduje pisateljica, pretresljiv, univerzalen zapis usode na smrt obsojenega naroda. V veliki meri ta občutek v prozi Ide Fink soustvarja jezik, ki je nevsiljiv, brez patosa, skoraj zamolkel. S svojim načinom pripovedovanja noče izpostavljati grozote in trpljenja holokavsta, pač pa holokavst opazovati in gojiti spomin nanj v tišini, ki nazadnje odmeva kot krik.

Pisateljica judovskega rodu se je po vojni preselila v Izrael, kjer je dolga leta na Inštitutu Yad Vashem dokumentirala pričevanja ljudi, ki so tako kot ona preživeli holokavst.

Prevod v slovenščino Moj prvi konec sveta. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: LUD Literatura, 2011.

Hanna Krall, mednarodni knjižni sejem v Varšavi, 2011. Avtor fotografije: Olaf, Wikimedijina zbirka.

Njena pot od klasične reportaže h književnosti se je začela leta 1977 z razvpito knjigo Prehiteti Boga (Zdążyć przed Panem Bogiem), zapisom pogovora z Markom Edelmanom, uveljavljenim zdravnikom, aprila 1943 pa enim od vodij vstaje v varšavskem getu. To je kratko, asketsko poročilo, katerega izrazitost temelji na specifični zgradbi junakovih izjav in skoraj popolni odsotnosti pisateljičinega komentarja. V naslednjih knjigah je še bolj izpilila svoj slog, ki ga določa nenehno brisanje besed. Od zgodb ostanejo le stavki, skice, detajli, čeprav bi se vsaka od njih lahko razvila v roman. Njena priljubljena oblika je zgodba, zapisana s pomočjo 250 besed (1500 znakov). Gre za besedilo, izbrušeno do skoraj mineralne oblike. Pisateljica ne interpretira, pripoveduje čim bolj preprosto, da bi lahko odprla prostor bralčevi domišljiji. V svoji pisateljski metodi najprej razdeli svet na zelo majhne drobce realij, potem odstrani vse, kar je odveč, in nato tistemu, kar ostane, določi ustrezen ritem. Hanna Krall vztrajno trdi, da je le medij, njena misija pa je za pisovanje tega, kar si je zamislil »Veliki scenarist«. Vse zgodbe, ki jih opisuje in v katerih se posamezne človeške usode prepletajo, prenikajo druga v drugo in se izlivajo v naslednjo naracijo, nastajajo le

Novinarka, reporterka in pisateljica, ki je za najpomembnejšo temo svojega ustvarjanja – spomin na holokavst (v katerem je izgubila vse najbližje in se sama čudežno rešila smrti) – našla izvirno literarno obliko in ustvarila prepoznaven slog.

za to, da bi se On (»Veliki scenarist«) lahko v njih razodel. Zato je tudi pesnik Ryszard Krynicki žanr, ki ga je ustvarila Krall, poimenoval metafizična reportaža. Pri pisanju o žrtvah holokavsta in ljudeh, ki v sebi še nosijo njegove sledi, se pogosto zanaša na natančen ženski spomin. Zato se v njenih knjigah pojavlja toliko drobnih predmetov (žičnatih očal, ploščic s stare peči, gumbov, škatel od čevljev, pisem,

fotografij, razglednic, starih koledarjev, porcelana), ki sprožijo pripovedovanje in določajo avtorski pristop Hanne Krall k reportaži: »Zamislila sem si, da se iz pomembnih podrobnosti da stkati pripoved o svetu.«

Prevod v slovenščino Navzočnost. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2010.

Agata Tuszyńska, mednarodni knjižni sejem v Varšavi, 2009. Avtor fotografije: Wojciech Surdziel, Agencja Gazeta.

Usodo svojih judovskih in poljskih prednikov je rekonstruirala v uspešnici Družinska zgodovina strahu (Rodzinna historia lęku, 2005), v kateri je združila izkušnjo biografinje z žanrom literarizirane avtobiografije, ki je na Poljskem redkost. S pomočjo te zgodbe – spovedi otroka iz poljskojudovske družine, ki so mu del njegove identitete dobronamerno odvzeli, se poskuša osvoboditi od vojne podedovanega družinskega strahu. Junaki te in nekaj drugih del Tuszyńske z judovsko tematiko so spomin, njegovi bolestni vozli, ki jih je nemogoče razplesti. Najbolj znana in hkrati kontroverzna med njenimi deli je biografija Wiere Gran – judovske pevke iz varšavskega geta, ki je bila osumljena kolaboracije in jo je usoda povezala z Władysławom Szpilmanom, slovitim pianistom iz filma Romana Polańskega. Leta 2010 izdana knjiga Tuszyńske Obtožena: Wiera Gran(Oskarżona: Wiera Gran) je po eni strani književnost non-fiction,

Biografinja, pesnica in avtorica literarnih reportaž, ki v svojem ustvarjanju »goji arheologijo spomina« in med drugim opisuje izginjajoč svet poljskih Judov, ki mu tudi sama pripada.

po drugi pa literarno pričevanje o času holokavsta. Zgodba, ki temelji na pogovorih z junakinjo in je dopolnjena z izjavami prič, arhivskimi listinami in sodnimi pričevanji, je pretresljiv traktat o meandrih spomina, relativnosti moralnega kodeksa in človekovih mnenj ter mejah kompromisa.

Prevod v slovenščino Obtožena: Wiera Gran. Prev. Tatjana Jamnik. Ljubljana: Modrijan, 2015.