BRONKA NOWICKA (roj. 1974) Pesnica, vizualna umetnica in režiserka. Študirati je začela na filmski akademiji v Lodžu, kjer se je pozneje tudi zaposlila kot profesorica. Študij je nadaljevala na likovni akademiji v Krakovu in ga zaključila z doktoratom na likovni akademiji v Vroclavu. Preizkusila se je na različnih umetniških področjih, literaturi pa se je posvetila šele v zadnjih letih. Doslej je izdala dve zbirki pesmi v prozi: Nahraniti kamen (Nakarmić kamień, 2015) in Kodeks Čudakov (Kodeks Pomylonych, 2020). Njena prva zbirka je pri poljskem občinstvu in kritiki doživela velik uspeh, saj je bila večkrat ponatisnjena (prodanih je bilo več kot petnajst tisoč izvodov) in osvojila najpomembnejšo poljsko literarno nagrado nike. Žirija je svojo odločitev utemeljila takole: »Štiriinštirideset jezikovno natančno urejenih pesmi v prozi, ki so ostre kot nož, […] sestavlja vznemirljivo celoto in gradi prav tako natančno urejeno kompozicijo zbirke. Pesmi se povezujejo v zgodbo o vstopanju otroka – deklice – v svet ljudi in predmetov. O spoznavanju mej med različnimi načini bivanja in poskusih njihovega prestopanja. O čustvih in telesnosti, o izkušnji smrti drugega. To je mračna pripoved, polna nemira in vprašanj brez odgovorov, ki zajema grotesko in privide, nasilje v povsem dobesednem smislu in družinske konflikte. Avtorica je ustvarila nazoren, skoraj otipljiv otroški svet, v katerem ni […] najmanjše sence sentimentalnosti. To je knjiga, ki po branju zelo dolgo ostane z nami.« Nowicka po izidu prvenca nase ni opozorila le na Poljskem, ampak tudi v tujini. V okviru projekta Literary Europe Live se je uvrstila med deseterico najperspektivnejših avtorjev leta 2017 ter se udeležila številnih literarnih dogodkov po Evropi (med drugim je bila gostja festivala Slovenski dnevi knjige). Poleg tega je bil njen prvenec delno ali v celoti preveden v trinajst jezikov, med katerimi je tudi slovenščina. Ne želim, da bi bile mrtve stvari žive. Rada bi, da bi bili živi ljudje manj mrtvi.
Prevod v slovenščino Nahraniti kamen. Prev. Janž Snoj. Ljubljana: KUD Logos, 2019.
Bronka Nowicka, Ljudje, s katerimi sem pila čaj (Ludzie, z którymi piłam herbatę), lastna tehnika, avtoričin osebni arhiv.
Ladja Otrok je vzel jedilno žlico in šel kopat grob za ostanke ribe. To ni bil dober pokop, ker ni bil sešit po meri, ampak je bil ukrojen preveč nenavadno. Pot iz vode skozi zrak v zemljo se zdi predolga, celo če je zadnja. Žalost se je zleknila na ležalnik in brala. »Kako to,« je vprašala, ko je zlagala časopis, »da sploh ne znaš jokati? Saj nisi žival, ampak samo majhen človek, to umetnost bi morala imeti v mezincu. Poglejva, ali morda ne jokaš v sebi.« Otroku je odprla usta, v katerih se je čez hip nabrala voda, se razlila in ni nehala kapljati po bradi. Žalost je nanjo položila prst in ga obliznila: »Slano. Tako je, kot sem mislila.« Odtrgala je košček časopisa, ga zgibala v ladjo, vanjo položila mravljo in jo splovila v še vedno odprtih ustih. »Ja,« je rekla, ko je opazovala, kako se papir prepaja z vodo in mravlja vzpenja na jadro. »Ja,« je ponovila, to pa naj bi pomenilo toliko kot vzdih ob lepoti pravkar narejenega predmeta. Čez čas je ladjo vrglo na obrežje ust. Mravlja se je tam sušila, dokler ni zmogla premikati nog. Nato se je spustila. Ko je otrok potočil vse zadrževane solze, je žalost rekla: »Zdaj te bom naučila, kako se joka. Če tega ne boš dojela, se lahko utopiš v sebi.« Nahraniti kamen, 2019
Jan Čurin