OLGA TOKARCZUK (roj. 1962)
Pisateljica, dobitnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. Kot je v utemeljitvi zapisala Švedska akademija, je bila nagrajena »za pripovedno domišljijo, ki z enciklopedično strastjo prikazuje prestopanje meja kot obliko življenja«. Pozornost je najskromnejša oblika ljubezni. To je tista njena vrsta, ki se ne pojavlja niti v Svetem pismu niti v evangelijih, nihče ne prisega nanjo, nihče se nanjo ne sklicuje. Nima svojih emblemov niti simbolov, ne vodi v zločin niti v ljubosumje. Pojavlja se takrat, kadar se pazljivo in zbrano zazremo v drugo bit, v tisto, kar ni »jaz«. Pozornost je spontana in nesebična, daleč presega empatično sočutenje. Prej je zavestno, čeprav morda nekoliko melanholično deljenje usode. Pozornost je globoka prevzetost od druge biti, njene krhkosti, neponovljivosti, njene neodpornosti na trpljenje in zob časa. Pozornost zaznava vezi podobnosti in istovetnosti med nami. Je tisti način gledanja, ki svet prikazuje kot živega, živečega, medsebojno povezanega, sodelujočega, in medsebojno odvisnega. Literatura temelji prav na pozornosti do vsake biti, ki je drugačna od nas. To je osnovni psihološki mehanizem romana. Zaradi tega čudežnega orodja, najbolj pretanjenega načina človeške komunikacije, naša izkušnja potuje skozi čas in dosega tiste, ki se še niso rodili, ki pa bodo nekoč posegli po tem, kar smo napisali, kar smo pripovedovali o sebi samih in o svojem svetu. Pozorni pripovedovalec, predavanje ob podelitvi Nobelove nagrade, 2019, prev. Jana Unuk
Olge Tokarczuk ni mogoče umestiti v noben kanon, saj presega splošno uveljavljene meje in je poosebljenje upora proti normam, ki so sprejete kot samoumevne – vzbuja skrajna čustva, nenehno preseneča, izziva, se spreminja, preoblači, beži in se izmika vsakršnim etiketam. Kot najstnica si je obrila glavo in nosila hlače z naramnicami, da ji ne bi bilo treba opredeljevati svojega spola. Študirala je psihologijo in priložnostno delala zdaj tu, zdaj tam: montirala je antene za jahte, bila natakarica in sobarica v londonskem hotelu, garderoberka v gledališču, starinarka, psihoterapevtka. S prvim romanom pod pazduho je obstala pred zaprtimi vrati skoraj vseh založnikov, ki so jo kasneje skesani nagradili za prvenec. V naslednjih romanih in kratkih zgodbah kot po tekočem traku menja teme in jim daje vedno nove oblike. Zgodbe in zaplete črpa iz zgodovine, mitologije, filozofije, znanosti, magije, psihologije, metafizike, pravljic in brezmejne domišljije. Zanimajo jo ženske, otroci, živali, čudaki, posebneži, etnične manjšine in ožje domovine, enkrat hrošč, drugič anatom iz 17. stoletja, astrologinja samoukinja, judovski heretik ali sumerska boginja. Je mojstrica »nenatančnih oblik« – zgodbo meša z esejistiko, zgodovinsko pripoved s fantazijsko, domišljijski svet z resničnim. Ustvarila je novo zvrst, ki jo je poimenovala »konstelacijski roman«, in v poljščino vpeljala besedo »bizarnost«, njen jezik in slog pa sta vseskozi pojem dobrega okusa. In veseli jo, da je književnost ohranila pravico do vsakršnih čudaštev, fantazmagorij, provokacij, groteske in blaznosti, saj po njenem mnenju brez ekscentričnosti ni umetnosti. Kot odrasla ženska si na glavi spenja drede in vanje vpleta barvite rute, oblači se v trgovinah z rabljenimi oblačili ter nosi vintage obleke in čevlje v poklon sufražetkam. Že trideset let je vegetarijanka oziroma veganka, saj verjame, da je prišel čas za vpis pravic živali v ustavo. Vozi se s kolesom, na ves glas vpije na
protestih v bran pravic žensk in LGBTQ+ skupnosti ter v torbi poleg temno modrega laka za nohte nosi črn sprej, da lahko prebarva diskriminatorne grafite. Čuti kot najobčutljivejši seizmograf in ima izostreno intuicijo. Vidi to, česar drugi ne vidijo. Tako kot le malokdo prepoznava zapletenost in izgubljenost današnjega sveta, bolje od drugih zna začutiti in opisati izzive sodobnega človeka. Že pred več kot desetletjem je opazila pojave, s katerimi se spoprijemamo dandanes: izkoreninjenost, izključenost, nomadstvo, ekološko katastrofo, neobčutljivost za trpljenje živali, naglico, poplavo oglušujočih informacij. Meni, da dandanes svet, »ki je odcvetel«, in ljudje, ki so izgubljeni v njem, potrebujejo novo pripoved, zgrajeno okoli pozabljene besede »občutljivost«. Prevodi v slovenščino Dnevna hiša, nočna hiša. Prev. Jana Unuk. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2017. Pravek in drugi časi. Prev. Jasmina Šuler Galos. Maribor: Litera, 2005. Beguni. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Modrijan, 2010. Pelji svoj plug čez kosti mrtvih. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014. Jakobove bukve ali Veliko popotovanje čez sedmero meja, petero jezikov in troje velikih ver, če sploh ne štejemo tistih malih, o katerem pripovedujejo pokojniki, pisateljica pa jih dopolni po metodi konjekture, vzeto iz veliko raznoterih bukev in oprto na domišljijo, ki je človekov največji naravni dar: modrim v spominek, rojakom v premislek, neukim v poduk, melanholikom pa v kratek čas. Prev. Jana Unuk. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2017. Pelji svoj plug čez kosti mrtvih. Prev. Jana Unuk. 2. izd. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019. Bizarne zgodbe. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2020.
Jan Čurin Joanna Concejo, ilustracija v knjigi Izgubljena duša (Zgubiona dusza, 2017) Olge Tokarczuk. Izdala založba Format, Poljska.