poletu

o letu 1989, ko se je z demokratičnimi volitvami v vzhodni Evropi preoblikoval družbeni sistem, je dobila novo vlogo tudi literatura. S to spremembo je gotovo povezan tudi nov razcvet ustvarjanja književnic na Poljskem. Osvoboditev od ideoloških spon, mdr. predvsem urada za cenzuro, je odstranila zunanje ovire in notranje

predsodke za polno izražanje prvinske narave žensk, njihovih družbenih, psi- holoških in telesnih izkušenj. Ob navezavah na domačo tradicijo iz prve polo- vice 20. stoletja in ob sprejemanju zahodnih miselnih tokov, zlasti feminizma, je nastopila revolucija v obravnavanih temah in poetiki mlade literature. Nova ustvarjalna energija se je ob rušenju tabujev in stereotipov ustvarjalno sprošča- la v vseh literarnih žanrih, s percepcijo novodobnega subjekta je zaznamovala fikcijski in dokumentarni diskurz, spominsko, potopisno prozo in lirski izraz. Nova pisava v prozi, poeziji in dramatiki z novo občutljivostjo in pozornostjo izpoveduje novo družbeno, psihološko in čutno izkušnjo, ki je presegla najtraj- nejše stereotipe in uveljavila žensko razumevanje telesa in duše kot dopolnjujo- či se celoti. Tako razumevanje je osvetlilo vlogo ženske v družbi v novi luči. V zadnjih 25 letih so dela poljskih književnic starejše, srednje in mlajše ge- neracija z raznolikostjo tem, od feminizma prek nomadizma in raznolikih »drugačnosti« navzoča v slovenskem kulturnem prostoru. Glede na prevodno dinamiko je mogoče reči, da lahko slovensko bralsko občinstvo vse bolj siste- matično sledi usvarjanju poljskih avtoric. Na prvem mestu je vodilna sodobna pisateljica Olga Tokarczuk s prevodi sedmih knjig, ki omogočajo dober vpogled v njen ustvarjalni razvoj od prvega romana Pravek in drugi časi (Prawiek i inne czasy, 1996), prek Jakobovih bu- kev (Księgi Jakubowe, 2014), do Bizarnih zgodb (Opowiadania bizarne, 2018).

Njeni romani z razpoznavno individualno pripovedno tehniko fragmentiranega komponiranja raznorodno predstavljene resničnosti ustvarjajo velike podobe o človekovi ujetosti v nepregledne dimenzije časa in prostora, dnevnih opravkov in njihovih odmevov v sanjskih podobah. Tako so specifične poljske realije kot znaki in simboli del širšega konteksta evropske civilizacijske stvarinosti. Sledita ji Magdalena Tulli s tremi pripovedno inovativnimi romani, ki te- matizirajo izmuzljivo esenco stvarnosti (V rdečem/W czerwieni, 1998, Motnja/ Skaza, 2006, Italijanski salonarji/Włoskie szpilki, 2011) in Joanna Bator z an- tropološko usmerjenim pogledom na podedovano usodo ženske v dolnješlezij- skem rudarskem revirju (Peščena gora/Piaskowa Góra, 2009, Temno, skoraj noč/ Ciemno, prawie noc, 2012). Med mlajšjo generacijo najdemo že dobro uveljav- ljene avtorice z odmevnimi prvenci – Doroto Masłowsko (Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo/Wojna polsko-ruska pod flagą biało-czerwoną, 2002), Ewo Schilling (Tepček/Głupiec, 2005) in Bronko Nowicko (Nahraniti kamen/Na- karmić kamień, 2015). V poeziji prvo mesto in najdaljša navzočnost pripadata najbolj prevajani in popularni Wisławi Szymborski. Celovitejšo podobo reprezentančne poezije poljskih pesnic dajejo tudi an- tologije poljske poezije, npr. antologija poljske ljubezenske poezije Prošnja za srečne otoke, ki jo je 1999 pripravila Rozka Štefan, in antologija Katarine Šala- mun-Biedrzycke Dotik duha (2009). Predstavitev slovenskega prevajanja del poljskih književnic zadnjega četrt stoletja z izborom in dinamiko kaže na pomembno vlogo njihovih del in trajno zanimanje za poljsko književnost v slovenskem kulturnem prostoru. Kaže pa tudi na to, da se vse generacije poljskih avtoric odslikavajo v različnih generaci- jah slovenskih prevajalcev.