Magdalena Tulli, Mesec srečanj z avtorji, Vroclav, 2015. Avtor fotografije: Rafał Komorowski, Wikimedijina zbirka
MAGDALENA TULLI Pisateljica in prevajalka iz italijanščine in francoščine. Literarni svet oblikuje po principu montaže, gradi ga iz raznolikih »kock«, nekatere so del njenega osebnega sveta, druge so sestavljene iz fikcije.
(roj. 1955) Njena mati je izhajala iz judovske družine in je preživela koncentracijsko taborišče, oče pa je bil Italijan. Delčke spominov iz travmatičnega odraščanja v obdobju Ljudske republike Poljske v 50. in 60. letih, ki ga je zaznamovala odtujenost od matere, potlačen družinski spomin, dvojezičnost in drugačnost, je avtorica vpletla v roman Hrup (Szum, 2014) in zbirko kratkih zgodb Italijanski salonarji (Włoskie szpilki, 2011). V slednji med drugim zapiše:
Med preverjanjem navzočnosti je morala vstajati kakor vsi drugi, odgovarjati »tukaj«, kar je pomenilo bolj ali manj to, da priznava svoj priimek. Takrat jo je stisnilo pri srcu, čeprav je priimek, vzet iz tistega napačnega kompleta besed, padal iz tujih ust, na tujo odgovornost. Bil je neprimeren za uporabo, ni se ga dalo sklanjati. Res pa je, da sklanjanje pride prav predvsem pri opisu povezav med osebami, ker pa nje ni nič povezovalo z nikomer, bi ji imenovalnik moral zadoščati.
Proza Magdalene Tulli se oddaljuje od pravil tradicionalne pripovedi, fabulativnosti in logičnosti, namesto tega asociativno preskakuje med temami, niza medbesedilne navezave, izpostavlja tematiko nastajanja književnosti, naracije. Podoba fiktivnih romanesknih mest se spreminja, kot se menjuje scenografija v gledališču, vzporedni svetovi tvorijo več ravni resničnosti. Prepoznavni del pisateljičinega sloga so razširjene metafore, ki so »zaganjalniki dogajanja«. Naslovna rdečina iz romana V rdečem (W czerwieni, 1998), umeščenega v mesto s pomenljivim imenom Šivi, je sprva barva nitke, ki jo razočarano dekle iztrga iz vezenine, nato postane obsodba smrti, barva požara – vojne, s tem pa metafora trpljenja in strasti romanesknih likov. Krojenje in šivanje je osrednja metafora tudi v romanu Motnja (Skaza, 2006) – krojač-stvarnik ukroji like, ti pa z oblačili zaslanjajo svoje bistvo, prevzemajo različne družbene vloge, v odnosu do drugačnih ljudi, beguncev, ki se nenadejano pojavijo v mestu, pa ne zmorejo prikriti svojega sovraštva. Alegorična podoba fiktivnih mest v prozi Magdalene Tulli tako postane podoba sveta in njegove univerzalne problematike, povezane s trpljenjem, trpkim zgodovinskim spominom in bolj ali manj prikritim sovražnim odnosom do drugačnosti in šibkejših.
Prevodi v slovenščino V rdečem. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Modrijan, 2008. Motnja. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015. Italijanski salonarji. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: LUD Literatura, 2017.
Jan Čurin