WISŁAVA SZYMBORSKA (1923-2012) Pesnica »nepomembnih stvari, ki so pomembne«, esejistka, prevajalka, feljtonistka, strastna kadilka (»iz erotičnih razlogov«, kot je sama pojasnila); dobitnica Nobelove nagrade za književnost leta 1996.
Wislawa Szymborska je občudovala slikarstvo Vermeerja, ni marala igre monopoli, hrupa in kaosa, rada je gledala grozljivke in obiskovala arheološke muzeje. Rajši kot Dostojevskega je imela Dickensa, oboževala je Michela Montaigna, ni pa bila navdušena nad Napoleonom. Cenila je pedanterijo in je imela predal za največji izum človeštva. Doma je imela 56 predalov. Dvomila je v modrost ljudskih pregovorov. Pisala je v polležečem položaju, ob kavi in vedno prižgani cigareti. Bila je ljubiteljica kazal, opomb, citatov in bibliografij. Občasno je obiskovala opero, imela je topel odnos do ptic, psov, mačk in na splošno do narave. Pajek je bil zanjo poosebljeni šarm in vztrajala je pri mnenju, da smo edinci v vesolju. Nekoč je bila zaljubljena v Sherlocka Holmesa, njena priljubljena režiserja sta bila Federico Fellini in Woody Allen. Bila je ljubiteljica Jonathana Swifta, Marka Twaina, Chopina in Chaplina ter Thomasa Manna, ki ga je skupaj z njegovo Čarobno goro imela za svojevrsten čudež. Vse življenje se je igrivo ukvarjala z izrezovanjem starih ilustracij in sestavljanjem izvirnih kolažnih razglednic, ki jih je pošiljala prijateljem namesto pisem. Na njih so se naprezala atletska telesa, frfotali angelčki, plesale baletke, se pretegovale mačke in nagibal stolp v Pisi. Včasih se je mednje prikradel kakšen motiv iz njene poezije: opice ali neandertalci z eksistencialnimi vprašanji. Za prijatelje je redno organizirala zabave, na katerih jih je gostila z juhami iz vrečke in »osrečevala« z najbolj neumnimi in kičastimi darili. Bila je mojstrica šaljive ustvarjalnosti – rada je oživljala umetnost limerikov in humorističnih liričnih oblik. Najraje je potovala s prstom po zemljevidu.
Nobelovo nagrado, ki jo je dobila leta 1996, je sprejela kot pravo tragedijo, kajti več kot dvanajst ljudi skupaj je zanjo pomenilo že nepregledno množico. Švedska akademija je Szymborsko v svoji utemeljitvi opisala kot »Mozarta poezije«, pesnico, ki je znala eleganco jezika združiti z »besom Beethovna« ter resna vprašanja tematizirati na humoren in ironičen način. Kljub »stockholmski tragediji« ji je skoraj do konca uspelo živeti v svojem ritmu, se srečevati s prijatelji, kaditi cigarete, piti vodko in pisati pesmi. Pesniški opus Szymborske ni obsežen – šteje manj kot 400 pesmi. Na vsake štiri ali pet let je izdala eno tanko zbirko. Na vprašanje, zakaj je tako, je nekoč pojasnila: »V moji sobi je koš za smeti. Pesem, ki sem jo napisala zvečer, zjutraj še enkrat preberem. In ne preživi vedno.« Na dan pogreba pesnice je trobentač na stolpu Marijine cerkve v Krakovu odigral melodijo k njeni najbolj znani pesmi Nič se dvakrat ne dogaja, v slovo pa ji je s plošče pela priljubljena Ella Fitzgerald. Prevodi v slovenščino Semenj čudežev. Prev. Rozka Štefan in Jana Unuk. Radovljica: Didakta, 1997. Trenutek. Prev. Nikolaj Jež. Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2005. Ključ. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. Ključ. Prev. Jana Unuk. 2. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. Radost pisanja: zbrane pesmi. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019
Wisława Szymborska v svojem stanovanju, Krakov, 2009. Avtor fotografije: Adam Golec, Agencja Gazeta Odziv Wisławe Szymborske na novico o prejemu Nobelove nagrade za književnost, Zakopane, 1996. Avtor fotografije: Adam Golec, Agencja Gazeta.
Jan Čurin