Resnica in indirektnost. Na poti do nove teorije resnice

Cilj tega projekta je vzpostaviti novo razmerje med stališčem idealizma in pretenzijo po postavljanju univerzalnih resnic. Glavni vzgib raziskav je trenutno stanje v filozofiji, kjer se zdi, da so napori, da bi zagrabili realnost-na-sebi, zasenčili napore, da bi definirali pogoje vznikanja resnic. Zato trdimo, prvič, da le vztrajanje na postuliranju resnic z univerzalnim dometom lahko pomaga smotrom realizma, in drugič, da je mogoče takšno resnico konstruirati le okoli elementa, ki je ireduktibilno idealen.

Filozofska dediščina enaindvajsetega stoletja je zgodovinsko enkratna in gotovo ni lahka. Zapuščina dvajsetega stoletja je precejšen razkroj normativnih in formalnih standardov, ki so tradicionalno zagotavljali možnost vzpostavljanja in doseganja univerzalnih resnic. Še zlasti kontinentalna filozofija je bila priča vse bolj celoviti razveljavitvi absolutnih, ireverzibilnih, nerelativnih, splošno veljavnih resničnostnih vrednosti. Vsaka od velikih »metod« pretekle dobe je izvajala svoj program izstopa iz metafizike, denimo, če začnemo že z Nietzschejevo genealogijo iz devetnajstega stoletja in preidemo k Heideggerjevi eksistencialni fenomenologiji in hermenevtiki, Wittgensteinovemu jezikovnemu pluralizmu, (post)strukturalističnemu diskurzivizmu, ali celo Habermasovi pragmatiki govornih dejanj. Na tej podlagi pa se je kontinentalna filozofska misel dvajsetega stoletja iztekla v partikularizem in relativizem brezkončnih hermenevtičnih interpretacij, postmoderne pluralnosti jezikovnih iger, neskončnih dialogov in dekonstrukcije pomena jezikovnih znakov. Resnica je nazadnje postala bistveno parcialna, eratična, nedovršena, kontekstualna, metaforična, ali, v najboljšem primeru, rezultat pragmatičnega konsenza racionalne skupnosti. Vrstili so se celo pozivi k odpravi njenega pojma: v nasledstvu Nietzschejeve zahteve po tem, da je voljo do resnice treba podvreči kritiki, je resnica bodisi izginila (Derrida), bila nezanimiva (Deleuze), ali pa je postala gola »reč tega sveta« (Foucault).

Prav opozicija takšni parcializaciji in pluralizaciji resničnostnih vrednosti je predstavljala osnovni vzgib do sedaj najbolj razvpitega in obsežnega filozofskega gibanja našega časa, ki nosi ime »spekulativni realizem« ali, širše, tudi »novi realizem« (ki pa ga ne smemo pomešati z ameriško šolo »novih realistov« iz začetka dvajsetega stoletja). To sicer notranje zelo heterogeno gibanje temelji na eni enoznačni hipotezi, ki celotno tradicijo evropske kontinentalne filozofije od Kanta naprej izenači z antirealizmom. S Kantom, fenomenologijo in jezikovnim obratom smo, če sledimo novim realistom, izgubili stik z zunanjim svetom in se zaklenili v zapor zavesti, jezika in kulturnih praks, kar pa navsezadnje predstavlja le različico idealizma. V kontekstu spekulativnega realizma je idealizem sinonimen z antirealizmom, ki ga moramo odpraviti, če naj najdemo pot nazaj do realnosti na sebi v njeni nečloveški podobi.

Izhodišče pričujočega projekta je naravnost nasprotna hipoteza, ki bo, prvič, skušala pokazati, da je gornja diagnoza antirealizma enostranska in zavajajoča, in bo, drugič, tej zoperstavila lastno diagnozo, ki raje trdi, da se je ob razvoju in razrastu nekaterih antirealističnih teženj v pokantovski filozofiji sprožilo neko danes začuda precej manj opaženo gibanje: po smrti Hegla smo namreč postali priča veliki, a danes pretežno spregledani smrti idealizma. Še več, ta propad idealizma filozofijo naslednjih skoraj dvesto let, od Marxove kritike ideologije do spekualtivnega realizma, poenotuje in združuje še mnogo bolj jasno in homogeno kot le dozdevni manko realizma. Seveda je »konec idealizma« znana teza iz devetnajstega stoletja, ki se nanaša na neuspeh (nemških) idealističnih filozofij navzlic uspešnosti in razvoja pozitivističnih in materialističnih naravoslovnih znanosti ter novokantovstva. (Medtem so v anglosaksonskem svetu idealisti, ki so stremeli k bolj berkeleyevskemu stališču (Royce, Green, Bradley, etc.), še vedno uspevali, a potem skoraj niso preživeli Russellovega in Moorovega »upora proti idealizmu«.) Vendar pa mi s »propadom idealizma« mislimo na nekaj precej bolj konkretnega in specifičnega: namreč na zgoraj omenjeni izhod iz metafizike, ki nas oropa zmožnosti, da bi postulirali ideje, torej prav tiste ideje, ki prestavljajo nujno sestavino univerzalnih resnic. Zato mora biti opis problema idealizma nekoliko bolj niansiran. Po eni strani se tako imenovani »zahodni antirealizem« smatra za različico prikritega, implicitnega idealizma (saj je realnost le projekcija mnoštva perspektiv, interpretacij, jezikovnih iger ...). Po drugi strani pa nas zanima zaton nekega drugega tipa idealizma, tistega, ki bi ga lahko imenovali idealizem resnice. In ravno ta idealizem je tisti, ki je postal predmet kritične (Kant), protiideološke (Marx), prevrednotujoče (Nietzsche), eksistencialne and hermenevtične (Heidegger), terapevtske (Wittgenstein), diskurzivne (Foucault and Deleuze), dekonstrukcijske (Derrida), pragmatične in dialoške (Habermas) pretenzije filozofije. Skratka, kar smo izgubili, ni (le) realnost-na-sebi, torej nečloveška fakticiteta zunaj zavesti in jezika, temveč (tudi) resnica-na-sebi, torej resnica, ki ni več zvedljiva na okoliščine njenih partikularnih razlogov in rab. Na tej osnovi je ambicija tega projekta v tem, da bi zaton idealizma interpretirala kot natačen korelat in ravnotežnostni faktor zahodnega antirealizma.

Zato »problema antirealizma« ne moremo razrešiti le tako, da enostavno in naravnost postuliramo obstoj nečloveške realnosti; hkrati je k problemu treba pristopiti tudi s strani možnosti oblikovanja resnic, ki presegajo omejitve partikularnih kontekstov. Naša teza je tako dvojna:

• Prvič, izguba univerzalne pretenzije resnice, njene absolutne funkcije, je neposredni učinek nepriznavanja in celo odklanjanja procesov idealizacije, ki se oblikujejo v konceptualnem dojemanju realnosti. To je odklonilnost, ki prežema celotno poheglovsko filozofijo. Zato je poglavitni cilj tega projekta v rehabilitaciji idealističnega pojma resnice. Skratka, zastavili smo si nalogo, da bi predlagali in izdelali pojem »resnice«, ki vznikne v situaciji, vendar pa preseže pogoje svojega nastanka, torej resnice, ki je diskurzivni proizvod, a poseduje konsistenco in upravičenost »ideje«, tj., vrednote, pojma, zakonitosti.
• Drugič, le s stališča takih zavezujočih, zakonitih, absolutnih renic (resnic v obliki filozofskih pojmov, družbenih vrednot in norm ter znanstvenih konceptov in zakonov) je mogoče razodeti realnost v njeni realistični dimenziji. Naša teza je, da mora pot do »novega realizma« peljati skozi ovinek »novega idealizma«. Z drugimi besedami, edini dostop do realnosti mora peljati skozi aktivnost postuliranja trans-kontekstualnih idej, torej tistih, ki se nazadnje izrazijo v univerzalnih resnicah.

V tem smislu je mogoče predlagani projekt razumeti kot nadaljevanje teoretskih aktivnosti Ljubljanske lacanovske šole. Kajti ravno ta šola je bila ena redkih miselnih usmeritev kontinentalne filozofije, ki je že na vrhuncu postmodernizma in dekonstrukcije, torej v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja, jasno zagovarjala nerelativističen in univerzalističen pojem resnice. V današnjih debatah s spekulativnimi realisti člani te šole vztrajajo na ireduktibilnosti funkcije subjekta in nujnosti procesov idealizacije v diskurzivni konstrukciji resnic. Cilj tega projekta, da bi utemeljil stališče »idealizma resnice«, lahko torej razumemo kot evolucijo stališča, ki ga je šola vselej zastopala.

dr. Slavoj Žižek (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani): psihoanaliza, sodobna filozofija, nemška klasična filozofija

dr. Jurij Simoniti (FF UL): nemška klasična filozofija, sodobna filozofija

dr. Miran Božovič (FF UL): idealizem in materializem 17. in 18. stoletja

dr. Zdravko Kobe (FF UL): sodobna filozofija, nemška klasična filozofija (raziskovalec je v letu 2020 zapustil projekt)

dr. Gregor Kroupa (FF UL): novoveška filozofija, filozofija jezika, filozofija znanosti

2019

• Q3-4: Prvih šest mesecev se bomo primarno posvečali analizi relevantne aktualne sekundarne literature. Raziskovalna skupina se bo v začetku julija sestala na uvodnem sestanku, na katerem si bodo člani razdelili literaturo v skladu s preferencami in področji strokovnega zanimanja.

2020

• Q1: Sestanek raziskovalne skupine, na katerem bodo člani poročali o svojih raziskavah in navedli planirane naslove člankov, ki jih nameravajo objaviti v obdobju trajanja projekta (skupaj s predlogi recenziranih revij, v katerih nameravajo prispevke objaviti). Prednost bodo imele objave v odprtem dostopu.
• Q2: Planiranje mednarodnega simpozija z delovnim naslovom "Beyond Postmodern Knowledge" z udeležbo Michaela Hauserja (Praga) in Franka Rude (Dundee). Pošiljanje vabil, usklajevanje tém prispevkov vabljenih predavateljev z organizatorji.
• Q4: Jure Simoniti bo poslal priznanim komercialnim in univerzitetnim založbam v angleško govorečem svetu "book proposal" za svojo monografijo z delovnim naslovom The Invention of Ideas.

2021

• Q1: Vmesno poročilo raziskovalnega projekta.
• Q1: Sestanek skupine, katerega namen je formulacija vsebinskega predloga (book proposal) in določitev seznama vabljenih tujih avtorjev za zbornik prispevkov Idealism Strikes Back: New Perspectives on Ideas and Truth in Continental Philosophy.
• Q2: Organizacija (v sodelovanju s heglovskim društvom Aufhebung) simpozija "Beyond Postmodern Knowledge" v Ljubljani z našima tujima partnerjema.
• Q3: Book proposal za zbornik bo poslan izbranim založbam (okvirno: Springer, Palgrave Macmillan, DeGruyter, Bloomsbury Academic).

2022

• Q1-2: Intenzivno delo na omenjenem zborniku (uredniško delo, oddaja rokopisa).

BOŽOVIČ, Miran. Diderot on inconstancy in the soul. V: CICOVACKI, Predrag (ur.). The human soul : essays in honor of Nalin Ranasinghe, (Vernon Series in philosophy). 1st ed. Wilmington, Delaware: Vernon Press. cop. 2021, str. 81-90. [COBISS.SI-ID 77038595] 

BOŽOVIČ, Miran. Filozofija na Luni, (Zbirka Analecta). 1. natis. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2019. 157 str. ISBN 978-961-6376-86-0. [COBISS.SI-ID 302124288] 

ŽIŽEK, Slavoj. Un enfoque hegeliano hoy. Argumenta philosophica, ISSN 2462-4993, 2020, 1, str. 5-14. [COBISS.SI-ID 59987459] 

ŽIŽEK, Slavoj. The apocalypse of a wired brain. Critical inquiry, ISSN 0093-1896, Summer 2020, vol. 46, no. 4, str. 745-763. [COBISS.SI-ID 57532419], [JCR, SNIP] 
ŽIŽEK, Slavoj. Hegel on the future, Hegel in the future. Philosophy now, ISSN 0961-5970, Oct/Nov 2020, 140, str. 20-26. [COBISS.SI-ID 57463299] 
kategorija: 1C (Z); uvrstitev: MBP; tip dela je verificiral OSICH 

ŽIŽEK, Slavoj. Kje je razkol? : Marx, Lacan, kapitalizem in ekologija. Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja, ISSN 0555-2419, 2020, letn. 58, št. 1/2, str. 67-94, 243, 248. [COBISS.SI-ID 15857923], [SNIP] 
ŽIŽEK, Slavoj. Hočemo drugačen konec sveta. Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja, ISSN 0555-2419, 2020, letn. 58, št. 3/4, str. 53-70, 231, 238. [COBISS.SI-ID 22190083], [SNIP] 
ŽIŽEK, Slavoj. Hegel in the future, Hegel on the future. Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja, ISSN 0555-2419, 2020, vol. 58, no. 11/12, str. 293-312, 322. https://problemi.si/issues/p2020-4/16_problemi_international_2020_4_zizek.pdf. [COBISS.SI-ID 76934659], [SNIP] 

ŽIŽEK, Slavoj. Apokalipsa ožičenih možganov. Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja, ISSN 0555-2419, 2019, letn. 57, [št.] 7/8, str. 5-29,189,192. [COBISS.SI-ID 45520173]

 ŽIŽEK, Slavoj. Varieties of the transcendental in Western Marxism. Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja, ISSN 0555-2419, 2019, vol. 57, no. 11/12, str. 5-25, 301. https://problemi.si/issues/p2019-3/01problemi_international_2019_3_zizek.pdf. [COBISS.SI-ID 31703555], [SNIP]

SIMONITI, Jurij. Zakaj v filozofiji pripovedujemo zgodbe?. Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja, ISSN 0555-2419, 2021, letn. 59, št. 1/2, str. 143-188, 229-230, 232-233. [COBISS.SI-ID 69102083], [SNIP] 

SIMONITI, Jurij. Hegel and the opaque core of history. Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja, ISSN 0555-2419, 2020, vol. 58, no. 11/12, str. 201-229, 319. https://problemi.si/issues/p2020-4/12_problemi_international_2020_4_simoniti.pdf. [COBISS.SI-ID 76932355], [SNIP] 

SIMONITI, Jurij. Why do we tell stories in philosophy? : a circumstantial proof of the existence of the soul. V: CICOVACKI, Predrag (ur.). The human soul : essays in honor of Nalin Ranasinghe, (Vernon Series in philosophy). 1st ed. Wilmington, Delaware: Vernon Press. cop. 2021, str. 101-117. [COBISS.SI-ID 77197059]