Galerija "Peti štuk"

V petem nadstropju Filozofske fakultete smo leta 2018 odprli razstavni prostor, v katerem razstavljajo naši študenti in študentke, prostor pa je namenjen tudi drugim ustvarjalcem.

V petem nadstropju Filozofske fakultete (levo od Modre sobe) smo leta 2018 odprli razstavni prostor, ki smo ga poimenovali "Peti štuk". V galeriji svoja slikarska, fotografska in druga dela razstavljajo zaposleni na FF in naši študenti in študentke, prostor pa je namenjen tudi drugim ustvarjalcem in ustvarjalkam. 

Od leta 2020 je umetniška vodja galerije "Peti štuk" lekt. dr. Mateja Gaber. Kontaktna oseba za rezervacijo razstavnega prostora je Iva Bostič.

Kontakt: galerijapetistuk@gmail.com

2024

Razstava 5. štuk

Vabljeni na ogled razstave  umetnice Tinkare Nemec Herkess z naslovom RARARA, ki bo v Galeriji peti štuk na ogled od 4. junija do 4. julija 2024. Odprtje razstave bo v torek, 4. junija, ob 18. uri (5. nadstropje Filozofske fakultete). 

Rá-rá-rá medm. (zložljiva)

1.Izraz, ki označuje vsako čustveno stanje, ki se odmika od nevtralnega ravnovesja, v katerem se nahaja človek:  Raa(rara), še en dan je potreben, en sam dan, da se mi zmeša.

2.Subtilno opozorilo na prisotnost dogajanja, ki se odvija izven običajnega zaznavanja, ter nagovarja k pozornosti in zavedanju: Med meditacijo je zaslišal tihi, nagajiv 'rara', izpod blazine.

3.Simboličen izraz, ki nadomešča dolgotrajne in pogosto prazne besede, s katerimi ljudje zapolnjujemo tišino, ne da bi dejansko kaj povedali: rarararara rararraraararararaaarararaarrarara.

4. Zvok, ki izraža empatijo in sočutje do drugega bitja, odziv na njihovo bolečino ali trpljenje: Ob njenem trpljenju je nežno rekel 'raaa', v upanju, da ji bo dal občutek razumevanja.

5. Izraz, ki odraža duševno zmedenost in odstopanje od racionalnega mišljenja, ko se um prepušča kaosu: V trenutkih največje zmede je le ponavljal 'rarararara', kot bi njegov um izgubil oprijem na resničnost.

6. izraža pozdrav in odzdrav: Rara, se vidimo jutri.

7. Univerzalno čustveno mašilo, ki lahko izraža katerokoli čustveno stanje, od ekstaze do obupa, od miru do razburjenja: Ne glede na to, kaj je čutil – veselje, stres, žalost ali jezo – je vedno našel tolažbo v preprostem 'rara'.

Tinkara Nemec Herkess (2002), obiskuje dodiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Njeno zanimanje sega na področje grafike in slikarstva, kjer se posveča njuni vzajemni povezavi. Zanima jo predvsem grafična tehnika, ki jo prištevamo med tehnike visokega in globokega tiska-kolagrafija, ki omogoča ekspresivno gesto slike in risbe prenesti v grafiko.

Do sedaj  je delovala je na  skupinskima razstavama, 'SvežeRibe' v galeriji DobraVaga ter 'Svežina in moč umetnosti: Odsevi družbe' v ZDSLU.

Matej Zupan: Bilo je poslano

V četrtek, 4. aprila, je potekala otvoritev razstave Mateja Zupana z naslovom Bilo je poslano. Razstava nudi pogled nazaj v skoraj pozabljeno poštno kulturo. S poštno komunikacijo povezano zbirateljstvo je v dobi digitalne komunikacije izgubilo pomen, znamke so postale pozabljena nuja in pisanje razglednic je dobilo status mrtvega jezika. Avtor v razstavljenih delih obravnava te motivne predmete kot arheološke artefakte, v katerih poudarja človeško prisotnost, njihove napake ali pa jih v interpretaciji priredi. Hkrati pa so ti artefakti marsikomu znani predvsem kot predmet zbirateljstva, brez pomisleka o njihovem nekdanjem pomenu ter kakšno vlogo so te podobe imele v takratni komunikaciji, kako so bile morda enako kot danes prezrte ali pa spremenjene, občudovane. Razstavo si lahko ogledate do 6. maja. 

Več

Plakat za razstavo Vida Svetine

Lepo vabljeni na otvoritev razstave Vida Svetina z naslovom "Feelings and other extreme sports", ki bo v petek, 1. marca 2024 v Galeriji Peti štuk na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Razstava bo na ogled do 4. aprila 2024.

Vid Svetina (1999) je vizualni umetnik in fotograf. Raziskuje analogno fotografijo in jo kombinira z abstrakcijo (včasih v temnici, drugod skozi mešano medijsko umetnost). Fotografijo je študiral na Visoki šoli Srečka Kosovela v Sežani, Slovenija. Je zelo impulziven umetnik, zato je nenehno v gibanju odkrivanja samega sebe skozi različne vizualne vidike. Trenutno se ukvarja z mešanjem analogne fotografije in abstraktnega konstruktivističnega slikarstva in ilustracije, tako da večinoma dela na platnu in papirju. Imel je že tri samostojne razstave, prva je bila spletna razstava uličnih fotografij, posnetih v Budimpešti, zadnji dve pa je sta bili na ogled na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je razstavljal serijo "Grafike" in "Zine". Prav tako so bila njegova dela del skupinske razstave Fotonične edicije 2 v sklopu Fotonične šole, ki jo pripravlja galerija Photon (1. 9. –16. 9. 2022). Eno izmed njegovih del pa je bilo tudi vključeno v razstavo na Novi Univerzi v sklopu meseca oblikovanja (2022). Od 2. junija 2023 je prav tako razstavljal v prostorih Ministrstva za zunanje in evropske zadeve.

Četrta samostojna razstava z naslovom "Feelings and other extreme sports" introspektovno povzema dejanja družbe in s kančkom humorja skuša razložiti umetniku, kaj se v svetu dogaja ter kako dogajanje umetnik sam doživlja. Vabljeni na barvit in razgiban vizualni dialog.

 Vabljeni na otvoritev razstave fotografij na platnu Nika Sladiča z naslovom Valobran, ki bo v petek, 2. februarja, ob 14. uri v petem nadstropju Filozofske fakultete. Razstava bo na ogled do 1. marca 2024.

Niko Sladič je rojen 20. 1. 1959 v Kranju. Po poklicu je diplomirani organizator upravnega dela. Osnovno fotografsko znanje je pridobil v temnici Centra za estetsko vzgojo in Gorenjskega muzeja v Kranju. Od leta 2001 je član Fotografskega društva Janez Puhar Kranj. Kot avtor in žirant je sodeloval na številnih domačih in tujih fotografskih natečajih. Mednarodna zveza za fotografsko umetnost FIAP (Fédération Internationale de l'Art Photographique), ki deluje pod okriljem UNESCA, ga je leta 2008 nagradila za trud in delo na področju fotografske umetnosti ter za izjemne zasluge z nazivom AFIAP (Artiste FIAP), leta 2010 pa še s častnim nazivom EFIAP (Excellence FIAP). Leta 2010 mu je Fotografska zveza Slovenije podelila naziv »mojster fotografije«.

Fotograf Niko Sladič v tokratnem ciklu fotografij obravnava svojevrstno temo, ki povezuje fotografijo s slikarstvom. Na jutranjem sprehodu je opazil ob morski obali podolgovate betonske kvadre, ki so bili svojčas del valobrana, ki varuje obalo pred valovanjem morja in abrazijo. Kvadri so bili dvignjeni iz vode in zloženi v marini. Ker so bili desetletja dolgo v morju, so se na njih naselile školjke, raki in različni mikroorganizmi, ki so na njihovih površinah ustvarili zanimive reliefne strukture, teksture in vzorce. V marini ljudje obnavljajo in na novo pleskajo barke, pleskarji včasih ustreznost barvnega nanosa preizkusijo s potegljajem čopiča po teh ravnih površinah. Na njih se je v daljšem časovnem obdobju pojavila zelo zanimiva simbioza dejavnosti med naravo in človekom ter ustvarila nove, vizualno zelo zanimive podobe, ki jih je budno oko avtorja takoj sprejelo za svoje. Videnje in spoznanje Nika Sladiča o lepoti tovrstnih simbioz med civilizacijo, naravo in človekom je ob ustreznem fotografskem kadriranju kompozicijskih izrezov ter s pomočjo njegove umetniške invencije ustvarilo te podobe, v katerih se je fotografija kot medij identificirala z likovno umetnostjo. Tako imamo pred seboj cikel fotografij - slik, ki predstavlja svojevrsten umetniški projekt.

Do 1. februarja 2024 prisrčno vabljeni na ogled fotografske razstave Matevža Škaliča.

Matevž Škalič se je rodil leta 1998 v Murski Soboti. Po osnovnošolskem izobraževanju je svoje šolanje nadaljeval na Gimnaziji Murska Sobota, zdaj pa študira prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V prostem času se ukvarja z naravoslovno fotografijo in kot velik ljubitelj narave v svoj objektiv lovi predvsem divje živali v naravnem okolju, občasno pa tudi rastline, gobe, sončne vzhode in zahode. Zgodba tovrstnega fotografiranja se začne z izletom v naravo, na katerem pogosto posname več tisoč fotografij. Ko najde čas, se nato usede za računalnik in se loti dolgotrajnega iskanja najboljših fotografij, ki jih minimalno obdela. Tako so pripravljene za objavo.

Na pričujoči razstavi se predstavlja z dvajsetimi fotografijami divjih živali, ki jih je posnel s fotoaparatoma Canon EOS 650D in Canon EOS 90D ter objektivi Canon EF 100-400mm f/4.5–5.6 L IS USM, Canon EF 100-400mm f/4.5–5.6 L IS II USM in Canon EF 100mm f/2.8 L Macro IS USM.

Pred nami je druga razstava fotografij Matevža Škaliča, prva je bila pred osmimi leti v Murski Soboti v okviru Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.

Kuratorke: Iva Bostič, Eva Pušnik, Tanja Marolt

Govor prodekana Saša Jeršeta ob odprtju fotografske razstave 5. januarja 2024.

 

2023

Vabljeni na otvoritev nove razstave v Galeriji Peti štuk, ki se bo odvila v petek, 8. 12. 2023, ob 11. uri v 5. nadstropju Filozofske fakultete. Do 3. 1. 2024 bo na ogled razstava Pšenice Kovačič z naslovom Najzmaj.

Likovne sledi Pšenice Kovačič so, kljub mladosti, avtorsko prepoznavne in izoblikovane. Opazne so na različnih področjih ilustracije, stripa, slikarstva in oblikovanja vidnih sporočil. Avtorica je v svoji ustvarjalni drži stanovitna, hkrati pa radovedna in raziskovalna, vedno pripravljena na nove izzive. Tokrat je ilustrirala pesmi za knjigo Najzmaj, v kateri so zbrane tako slovenske ljudske pesmi kot avtorske, vse pa govorijo o živalih. Gre za tematiko, ki je Pšenici Kovačič nadvse blizu, v kateri je še posebej doma. Upodobitve živali so njeno področje, in sicer v širokem razponu od lastne izpovednosti do znanstveno podprtih zahtev anatomske ilustracije.

Pojem ilustracije kot aplikativne zvrsti predstavlja »prenos« besed v podobe in med njima ustvarja posebno vez. V tovrstni vlogi pa je Pšenica Kovačič z izrazitim avtorskim intimizmom naredila korak več. Z izborom akterjev dogajanja je postavila okvir, s katerim je sledila posamezni pesmi, nato pa je ustvarila povsem lastno refleksijo, v kateri je zaznati avtoričino poznavanje ter (p)osebno seizmografsko zaznavanje in čutenje posamezne živalske figure. Ilustracija je na relaciji pesem – žival veliko bližje živali. Za avtorico je tudi vse ostalo opisano dogajanje v večini rešitev sekundarnega pomena.
V delih se manifestira prostoročna risba, ki je nadgrajena z digitalnim koloriranjem. Risba je temelj njenega ustvarjanja, je adut njenega samoizražanja. Je črtna sled, ki je neločljivo povezana z njenim notranjim svetom. Poleg anatomskih zahtev posameznih živali ter zgovornih in idejno zanimivih kontrapostov v svoji ekspresivni naglašenosti predstavlja avtoričin intimen zapis, njeno osebno izpovednost, izkustvo in odnos. Z risbo pa avtorica ne razkriva le sebe. Tudi pri fizični pojavnosti akterjev dogajanja seže pod površino, v njihove karakterne, značajske ter širše življenjske reakcijske značilnosti in posebnosti. V črtno sled se tako koncentrira vidni in nevidni svet, avtoričin in tisti, ki pripada posameznemu živalskemu liku. Aktivne, tekoče, živahne črte so objektivizacija življenja figur, ki so najpogosteje upodobljene v gibanju, a življenje polnomočno objektivizirajo tudi v statičnih momentih, kar razkrivajo ptice na drevesni veji, račji par in speči muc.

Risba je za avtorico posebna sila, ki prinaša avtonomnost in avtentičnost. Tokrat jo poveže z barvami. Z njimi modelira živalske like, mestoma nakaže prostor, vzpostavi atmosfero, posredno pojasni situacijo. Barve so znotraj posamezne ilustracije izbrane s premišljenim in osmišljenim konceptom ter uglašene. So likovni podaljšek oziroma nadgradnja, ki risbi vsekakor ne odvzema primata.

»Duktus risarjeve poteze je, podobno kot pri rokopisu, vidni izraz njegove pod- oziroma pred-zavesti. Zato je risbo mogoče imeti za najbolj necenzuriran izraz umetnikovega jaza in za priročno sredstvo, s katerim je moč vstopiti v najbolj prvinske in intimne okoliščine oblikujočega duha.1« piše dr. Jožef Muhovič. In pravi tudi naslednje2:: »V risbi se imaginativna opna, ki spenja fizično in metafizično sfero, pregiblje s tako hitrostjo, da se prostor med obema hemisferama skrči na bistveno, na predstavo in oris celote.«
Ko predstavljamo dela Pšenice Kovačič in njen živalski svet lahko potrdimo, da v njih nastopa tako avtoričin kot živalski jaz z vsemi značilnostmi, posebnostmi in kompleksnostmi. In da se v njeni risbi oriše vse bistveno in nastopi v »najrisbi«.

Anamarija Stibilj Šajn
univ. dipl. um. zg.

Zajec na luni

Vabimo vas na odprtje razstave ilustracij »O zajcu na luni in drugih živalih iz budističnih logov« v Galerijo Peti štuk na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, ki bo v petek, 6. 10. 2023, ob 16. uri. Ilustracije so pripravljene na osnovi izbranih prigod iz Džatake, zbirke zgodbo  Buddhovih preteklih življenjih. Namreč Siddhartha Gavtama Buddha, utemeljitelj budizma, je bil, preden je postal Razsvetljeni, med drugim rojen tudi v številnih v živalskih podobah. Živahne zgodbe o njegovih raznolikih utelešenjih posredujejo moralni nauk in globoke filozofske resnice budizma. Pripovedovanje zgodb iz Džatake je v azijskih deželah, kjer je doma budizem, priljubljen način posredovanja kompleksnega budističnega učenja najširši skupnosti, v sodobnem času pa so se mu pridružili tudi drugi verbalno-vizualni mediji, med katerimi je še posebej priljubljen strip. Na razstavi so na ogled ilustracije nekaterih živali, ki nastopajo v zgodbah, hkrati pa tudi izbrane stripovske stvaritve, ki upodabljajo zgodbo o Buddhi, ki je bil pred davnimi dobami rojen kot zajec in je zaradi svojih vrlih dejanj končal – na luni.

O ilustratorjih

Ciril Horjak je uveljavljen karikaturist in risar stripov. Samo za časopis Večer je napravil že več kot 2000 ilustracij in stripov. Na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani je diplomiral iz stripa, zdaj pa svojo znanstveno delo nadaljuje na interdisciplinarnem doktorskem študiju na ALUO pod okriljem Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Nina Tome Škarja ljubi živali in riše že od malih nog. To dvoje se z leti vse bolj prepleta. Pod mentorstvo Cirila Horjaka se je od leta 2015, že kot srednješolka, učila ustvarjanja stripov, ekipnega sodelovanja pri umetniških projektih in spoznavala nove tehnike ter medije risanja.
Danes je študentka veterinarske medicine na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na fakulteti se projektov udeležuje tudi kot ilustratorka in s svojimi deli bogati študentsko revijo Ructus. Zakaj bi moral izbirati med poklicem veterinarja in ilustratorja, če si lahko oboje?

Omar Horjak je študent drugega letnika biotehnologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Že kot otrok je veliko risal. Njegova največja strast je učenje zapletenih spojin na pamet, risanje kratkih stripov pa je njegov drugi najljubši hobi. Očetu Cirilu pogosto pomaga
pri produkciji stripov, predvsem pri pisanju scenarijev in barvanju.

Ljiljana Marković je študentka Fakultete za dizajn v Ljubljani. Njen najljubši način izražanja sebe in svojega pogleda na svet je ilustracija. Že od nekdaj njen temeljni vir navdiha predstavljajo narava in živali; zlasti od slednjih se uči spokojnosti in tega, da so v življenju pomembne drobne stvari.

Izbrane ilustracije so nastale v okviru projekta »O zajcu na luni in drugih živalih iz budističnih logov«, ki je potekal v okviru »Noči  raziskovalcev 2022/2023. Humanistika, to si ti!«.
Idejna vodja projekta: doc. dr. Nina Petek, Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Vabilo

 

Vabljeni na odprtje razstave Rezijanske pravljice v upodobitvah študentk in študentov ilustracije UL ALUO, ki bo v četrtek, 24. avgusta 2023, ob 13. uri v galeriji Peti štuk na Filozofski fakulteti.

Likovni projekt je navdihnila 50. obletnica antologije živalskih pravljic iz rezijanskega ustnega izročila Zverinice iz Rezije, ki jih je zbral in zapisal akad. dr. Milko Matičetov.

Študentom drugega letnika ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je rezijanske pravljice predstavila prof. dr. Milena Mileva Blažić, Pedagoška fakulteta UL, njihovo ustvarjalno delo je vodila doc. Suzi Bricelj, UL ALUO.

Razstavljajo: Gaja Aksinja Abramović, Matevž Bervar, Rea Bartulović, Zala N. Doupona, Jon Kušar, Eva Ježovnik, Nikolina Popov, Urša Volovšek, Amadeja Gvendolina Završnik.

Razstava je nastala v sklopu projekta Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti!, katerega aktivnosti v letih 2022 in 2023 povezuje tema Človek, žival.

Razstava bo odprta od 24. avgusta do 21. septembra 2023.

Vljudno vabljeni!

Plakat

 

Vid Svetina: Zina

Vid Svetina (1999) sem vizualni umetnik in fotograf. Raziskujem analogno fotografijo in jo kombiniram z abstrakcijo (včasih v temnici, drugod skozi mešano medijsko umetnost). Fotografijo sem študiral na Visoki šoli Srečka Kosovela v Sežani, Slovenija. Sem zelo impulziven umetnik, zato sem nenehno v gibanju odkrivanja samega sebe skozi različne vizualne vidike. Trenutno se ukvarjam z mešanjem analogne fotografije in abstraktnega konstruktivističnega slikarstva in ilustracije, tako da večinoma delam na platnu in papirjem. 

Imel sem že dve samostojni razstavi, prva je bila spletna razstava mojih uličnih fotografij, posnetih v Budimpešti, druga pa je bila na ogled na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem razstavljal serijo »Grafike «. Prav tako so bila moja dela del skupinske razstave Fotonične edicije 2 v sklopu Fotonične šole, ki jo pripravlja galerija Photon (1.9-16.9.2022). Eno izmed del pa je bilo tudi del razstave v Novi Univerzi v sklopu meseca oblikovanja (2022). Od 2. junija bom razstavljal tudi v prostorih Ministrstva za zunanje in evropske zadeve.

Otvoritev bo 25. maja ob 18:00. Toplo vabljeni!

𝐃𝐫. 𝐕𝐥𝐚𝐝𝐢𝐦𝐢𝐫 𝐁𝐫𝐞𝐳𝐚𝐫, arhitekt, redni profesor v pokoju, je bil rojen v Kranju (1935). Diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani leta 1959. Začel je kot asistent leta 1960, redni profesor je postal leta 1982. V letih 1984–86 je bil dekan Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, 1995–96 pa dekan nove samostojne Fakultete za arhitekturo. Svoje pedagoško, raziskovalno in strokovno delovanje je posvetil stanovanjski arhitekturi. Osredotočil se je na probleme množične stanovanjske gradnje in samograditeljske prakse, ki sta bili značilni za 70. in 80. leta. Projektiral je stanovanjske objekte v nekaj stanovanjskih soseskah v Ljubljani (Štepanjsko naselje, Fužine, Zupančičeva jama) in Radovljici (Cankarjevo naselje) ter dve zgradbi z mešanim programom v središču Ljubljane (Mali trg, L2 Kolodvor). V 90. letih je zasnoval dve cerkvi: v Ivančni gorici in v Kranju.

Po upokojitvi leta 2005 nadaljuje z manjšimi projekti in raziskavami. Več časa pa mu ostane tudi za skiciranje in slikanje. Samostojno in v skupini razstavlja doma in v tujini. Na potovanjih raje vzame s sabo skicirko kot fotoaparat. Skiciranje vzame čas za analizo in razmislek. Tako nastane bogat arhiv spominov, vtisov in likovnih eksperimentov. Iz njih črpa motive za slikanje v akvarelu in akrilu. Kot vsak slikar - amater je začel s slikanjem motivov iz okolja in krajine. Profesionalno obvladanje risbe, ki za arhtekta pomeni risati tako kot naj bo (projekt) ali tako kot je (posnetek) pomeni določeno oviro za prehod na svobodnejše abstraktno področje. Vendar najde izhod iz romantičnega v izrazno, sporočilno in angažirano v obliki tematskih serij. „Kako smo se znašli v 21. stoletju“ je ena zadnjih in kaže, kaj se nam dogaja ob prehodu v antropocen.

Naslov razstave: Neprebrano
Avtorja: Aleš Horvat in Eneja Urnaut
Trajanje razstave in otvoritev: 16. marec 2023 ob 18h na Filozofski fakulteti v Ljubljani – Galeriji Peti Štuk; do 18. april 2023
Otvoritveni dogodek bo povezoval Klemen Janežič, dramski igralec
Pokrovitelj: Gabrijan
Zahvale sodelujočim: Davorin Bokan, Bukvarna Ciproš Maribor, Peter Dragar, Jaša Gabrijan, Samo Granda, Matic Gselman, Priscila Gulič, Petra Pende, Primož Pirnat, Juš Pustoslemšek, Miran Pustoslemšek, Mojca Schlamberger Brezar, Aleksandra Urnaut
Kustosinje: Ana Jazbec, Neža Lukančič, Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski

Na razstavi Neprebrano predstavljata Aleš Horvat in Eneja Urnaut 17 slik večjega formata - sestavljank iz približno 3.000 hrbtišč revijalnih in 1.000 knjižnih izdaj. Platnice na platnu postajajo vsebina. So kazalo novega upanja, skritega med stranmi razcefranih fragmentov. Neprebrano in zamolčano, nekdaj le površno, nas vabi k prelistavanju onkraj platnic.
Med pandemijo sva se s sodelavko Enejo Urnaut znašla sredi velikanskega dela. Kos za kosom in stran za stranjo sva trgala revije, Eneja pa je prišla na idejo, da bi to enako lahko storila s knjigami, ki jih imava doma zaradi »lepšega«, in jih tako ali tako nihče ni bral in jih nihče tudi ne bo. Strinjala sva se, da je najboljša možna pot te knjige po čudni logiki ohraniti pri življenju in jim dati povsem nov pomen. Najina edina delovna zaveza je bila, da vsaj navidezno delujeva v območju svete preproščine.
Aleš Horvat
 

Sama sem v nezavidljiivi (kočljivi, nehvaležni) vlogi kustosinje, namreč med nastajanjem razstave, mi je Aleš ponudil delo soavtorice. Na njegovo insistiranje in izziv, ki sem ga sprejela, sem sedaj v vlogi obeh, sama bom pisala samo o delu Aleša, o mojem pa naj presodijo drugi.
Ideja o izdelavi del iz raztrganih revij in knjig se mi je utrnila kot abstraktna interpretacija reciklaže, da je mogoče zavržene predmete spremeniti v nekaj uporabnega; v nekaj popolnoma novega. Pojasniti je treba, da gre tu za knjige in revije, ki jim je potekel »rok trajanja« in bi tako ali tako šle na odpad. Revije, knjige, katalogi, ki jih najverjetneje nihče nikoli ni niti prelistal. Od tod tudi ime razstave Neprebrano. Splošno dejstvo je, da knjigo, ki jo preberemo ponavadi ne zavržemo. Pustimo jo v knjižni zbirki, namreč zanjo smo porabili čas, nekaj življenja. Knjige, ki jih je Aleš uporabil v svojih delih, bo predstavil igralec kot del uvodnega dela razstave. S tem se Aleš pokloni vsem avtorjem, pisateljem, zaslužnim za »nanovo nastala oblikovna razmerja«.
Je ta novum abstraktna interpretacija zavrženega in spet manifestativnega porajanja življenja, kot je kontrapunkt zime in pomladi?
Kar je bilo nekoč v določeni funkciji, je dobilo novo dimenzijo bistva. Pri besedah velja, da jih lahko črtaš, krajšaš, cenzuriraš. Je to oskubljeno bistvo? A vendar ni srž bistva, ki ga oskubiš, pa je še vedno bit po sebi, še bolj tozadevno bistvo ...
Ta svojevrstna notranja predelava sveta, narejenih iz hrbtišč publikacij, ponuja spekter strukturirane likovne naracije in ponuja paleto različnih mehanizmov gledalčeve percepcije na nek minimalistični univerzum. Premišljeno sestavljanje, seciranje in oblikovanje reliefnih površin je najbolje ponazoril gledalec, ki je ob »zrenju« zaprl oči, se dela dotaknil in izjavil: »Če imaš za koga art, pa ga imaš za slepe.«
V besedilu sem načrtno večkrat postavila vprašaj, namreč mislim, da dela Aleša Horvata, ponujajo veliko več vprašanj, kot odgovorov. Saj živimo v času preizpraševanja, pozicioniranja in vnovičnega iskanja vrednot, mar ne?
Eneja Urnaut

O avtorjih

Aleš Horvat je rojen leta 1973 v Mariboru. Diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Študiral na Filozofski fakulteti. V srednji šoli je bil Aleš tudi Titov in Zoisov štipendist. Dvakratni prvak v elektroniki (Jugoslavija) in trikratni prvak v elektroniki v Sloveniji. Leta 1995 je v Weimarju ustanovil programsko gibanje New Storming. Ustanovil Center za pozitivne revolucije, kulturno-etični forum, 1996.
Pretekle razstave

Eneja Urnaut (1997) je diplomirala iz umetnostne zgodovine na Univerzi v Mariboru. Deluje tudi na področju uprizoritvenih umetnosti in filma. Z Alešem Horvatom sodeluje od njegove prve razstave kot kustosinja, zadnji dve leti pa kot soavtorica. Kot kustosinja in asistentka je zaposlena v galeriji Karpuchina v Pragi.

Exhibition title: The Unread
Authors: Aleš Horvat and Eneja Urnaut
Duration of the exhibition and opening: 16 March 2023 at 6 pm at the Faculty of Arts in Ljubljana - Peti Štuk Gallery; until 18 April 2023
The opening event will be moderated by Klemen Janežič, actor
Sponsor: Gabrijan
Special thanks to: Davorin Bokan, Bukvarna Ciproš Maribor, Peter Dragar, Jaša Gabrijan, Samo Granda, Matic Gselman, Priscila Gulič, Petra Pende, Primož Pirnat, Juš Pustoslemšek, Miran Pustoslemšek, Mojca Schlamberger Brezar, Aleksandra Urnaut
Curators: Ana Jazbec, Neža Lukančič, Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski

Aleš Horvat and Eneja Urnaut present 17 large-format paintings - jigsaw puzzles from approximately 3,000 magazine spines and 1,000 book editions - in the exhibition Unread. The covers on the canvas become the content. They are an indication of a new hope hidden between the pages of the dismembered fragments. The unread and the silent, once only superficial, invite us to flip beyond the covers.

During the pandemic, my colleague Enea Urnaut and I found ourselves in the midst of an enormous work. Piece by piece and page by page, we tore up magazines, and Eneja came up with the idea that we could do the same with the books that we had at home for the sake of "prettiness", and that nobody had read anyway, and nobody would. We agreed that the best possible way, by a strange logic, was to keep these books alive and give them a whole new meaning. Our only working commitment was to work, at least ostensibly, in the area of holy simplicity.
Aleš Horvat

I myself am in the unenviable (tricky, thankless) role of curator, namely during the creation of the exhibition, Aleš offered me the job of co-author. At his insistence and the challenge I accepted, I am now in the role of both, I will write only about Aleš's work, and let others judge my work.
The idea of making works out of torn magazines and books came to me as an abstract interpretation of recycling, that it is possible to turn discarded objects into something useful; something completely new. It should be clarified that we are talking here about books and magazines that have passed their 'expiry date' and would have gone to waste anyway. Magazines, books, catalogues that probably nobody has ever even looked through. Hence the name of the exhibition Unread. It is a general fact that a book that is read is not usually thrown away. We leave it in the book collection, because we have spent time on it, some of our lives. The books that Aleš has used in his works will be presented by the actor as part of the opening part of the exhibition. In doing so, Aleš pays tribute to all the authors, writers, who have been responsible for "the newly created formal relationships".
Is this newness an abstract interpretation of the discarded and again manifest emergence of life, like the counterpoint of winter and spring?
What was once in a certain function has been given a new dimension of essence. It is true of words that you can delete them, shorten them, censor them. Is this a plucked essence? Yet it is not the essence of the essence that you pluck, but it is still a being in itself, an even more so essence ...
This peculiar internal reworking of the world made from the spines of publications offers a spectrum of structured visual narrative and offers a range of different mechanisms of the viewer's perception of a minimalist universe. The thoughtful assembling, dissecting and shaping of the relief surfaces is best exemplified by the viewer who, upon "gazing", closed his eyes, touched the work and declared, "If you have art for somebody, you have it for the blind."
I have deliberately put a question mark several times in the text, because I think that Aleš Horvat's works offer many more questions than answers. Because we live in a time of questioning, repositioning and re-finding values, don't we?
Eneja Urnaut

About the authors

Aleš Horvat was born in 1973 in Maribor. Graduated from the Academy of Theatre, Radio, Film and Television, University of Ljubljana. Studied at the Faculty of Arts. In high school Aleš was also a Tito and Zois scholarship holder. Two-time electronics champion (Yugoslavia) and three-time electronics champion in Slovenia. In 1995 he founded the New Storming software movement in Weimar. Founded the Centre for Positive Revolutions, a cultural and ethical forum, 1996.

Past exhibitions

Eneja Urnaut (1997) graduated in Art History at the University of Maribor. She also works in the field of performing arts and film. She has been working with Ales Horvat since his first exhibition as a curator and for the last two years as a co-author. She works as a curator and assistant at the Karpuchina Gallery in Prague.

Leaflet

Léa Marks se je leta 2001 rodila v Mariboru, v francosko-slovenski družini. Po končanem šolanju na Prvi gimnaziji Maribor se je vpisala na študijski program Likovna pedagogika na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvi slikarski projekt, »Farewell my Concubine«, je kot samostojno razstavo leta 2021 predstavila v razstavišču Avla na Prvi gimnaziji Maribor.

Dvanajst slik, iz katerih je sestavljena razstava Courants alternatifs – Alternativni tokovi, je navdihnil bogat domišljijski svet, ki ga odražajo ovitki plošč oz. zgoščenk alternativnih glasbenih skupin zadnjih tridesetih let (grunge, hard rock, heavy in alternative metal, new in dark wavegoth rock, gothic in symphonic metal). Izhodišče vsakega dela je vedno barvna paleta, izvorna motivika pa se pojavi bodisi v obliki preoblikovanja bodisi pa le kot reminiscenca tako likovnih motivov kot glasbenih komadov. Pogosto temačni in morbidni, včasih fantazijski motivi se izmenjavajo v nadrealističnem vzdušju. Akril na platnu, ki je bil izbran zaradi svoje preprostosti in vsestranskosti, je skozi ta projekt omogočal preiskovanje raznolikih barvnih palet ter preigravanje s svetlobnimi kontrasti in saturacijo.

Otvoritev razstave: četrtek, 5. 1. ob 10. uri

Facebook dogodek

Več o razstavi

Kustosinje razstave: Ana Jazbec, Neža Lukančič, Tanja Marolt in Eva Stamboldžioski

2022

Skozi objektiv Mihe Pirnata (1924–2022)

***

Filozofska fakulteta UL, Galerija Peti štuk
30. november – 3. januar 2023

***

V sodelovanju z  Inštitutom za študije meništva in kontemplativne znanosti in Narodno galerijo. Razstavo je finančno podprl Konzervatorski center RS.

***

Avtorja razstave:
Jan Ciglenečki in Miha Pirnat (ml.)
Kustosinje razstave:
Neža Lukančič, Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski, Ana Jazbec

***

Razstava “Potopljene kulture: Reševanje spomenikov stare Nubije med letoma 1963 in 1964” je nastala v okviru priprav na mednarodno egiptološko konferenco z naslovom “Egiptologija in Slovenci”, s katero želimo karseda celovito predstaviti različna poglavja iz zgodovine slovenskega raziskovanja civilizacij starega Egipta. Udejstvovanje naših rojakov na tem področju je bilo skozi zgodovino sporadično in praviloma brez institucionalne podpore, zaradi česar se egiptologija kot znanost na slovenskih tleh ni mogla sistematično razvijati. Kljub temu smo Slovenci od srede 19. stoletja vse do danes aktivno sodelovali pri odkrivanju, dokumentiranju in ohranjanju bogatih kulturnih spomenikov dežele ob Nilu. V tem času se je nabralo nekaj navdihujočih, a danes skorajda pozabljenih zgodb, ki jih je vredno predstaviti strokovni in širši javnosti tako doma kot v tujini.

            Med njimi nedvomno izstopa jugoslovanska odprava med letoma 1963 in 1964, ki je potekala v okviru UNESCO-vega reševanja spomenikov stare Nubije. Celotno območje med prvim in drugim Nilovim kataraktom je namreč zaradi gradnje velikega Asuanskega jezu vse bolj ogrožala naraščajoča voda. Primarna naloga odprave je bilo snemanje in restavriranje koptskih fresk, ki so se nahajale v cerkvah iz obdobja nubijskih kraljestev (med letoma 542 in 1323 po Kr.), zgrajenih v nekdanjih faraonskih templjev. A le redki vedo, da so člani odprave, med katerimi je imel ključno vlogo slovenski restavrator in slikar Miha Pirnat, ob svojem delu odkrili številne prej nepoznane plasti zidnih poslikav, pod katerimi so se skrivali reliefi in hieroglifni napisi. Četudi je Pirnat v svojih poročilih poudarjal zlasti restavratorske vidike njihovega dela, lahko njegovo sodelovanje pri omenjenih odkritjih štejemo za najpomembnejši prispevek Slovencev na področju odkrivanja Egipta v celotnem 20. stoletju.

Člani jugoslovanske odprave so poleg Mihe Pirnata bili še Milorad Medić, vodja misije, Mihailo Vunjak, Bogdan Kovačević in Jovan Nešković, ki pa je sodeloval le pri delih na območju Sudana. 18. oktobra 1963 so z že vnaprej določenim načrtom odpotovali na priprave v Kairo. S terenskim delom v Nubiji so začeli 158 km južno od Asuana v templju Wadi es-Sebua, “Dolini levov”, ki je svoje ime dobil po mogočni aleji sfing. Snemanje in restavriranje fresk v hipostilni dvorani templja Ramzesa II, ki je bila v krščanskem obdobju preurejena v cerkev, je potekalo med 8. novembrom in 27. decembrom 1963. Člani odprave so živeli na ladji, v templju pa so si uredili improvizirano delavnico. V tem času so izvajali tudi preiskave poslikav v bližnjem svetišču Amenhotepa III, ki pa so jih zaradi časovnih omejitev morali prekiniti. Pirnatove fotografije poslikav tega templja imajo danes veliko dokumentarno vrednost.    

Od 28. decembra 1963 do 24. januarja 1964 je jugoslovanska ekipa z delom nadaljevala templju Abu Hoda, izklesanem v živo skalo na vzhodnem bregu Nila, ki se nahaja 281 km južno od Asuana, nasproti znamenitega templja Abu Simbel. Majhen podzemni speos je bil zgrajen v času Horemheba, poslednjega faraona 18. dinastije (1352–1320 pr. Kr.), pozneje pa so ga preuredili v cerkev. Naloga jugoslovanske odprave je bila sneti zidne poslikave s stropa, zidu in spodnjega dela arhitrava ter dve z zahodne stene pri vhodnih vratih.

Nedaleč stran, na zahodnem bregu Nila, so takrat v kraju Abdullah Nirgi, približno 3 km severno od templja Abu Simbel, izkopavali tudi nizozemski arheologi. Med svojim delom so nepričakovano naleteli na troladijsko cerkev z dobro ohranjenimi slikarijami, ki je bila povsem zasuta s puščavskim peskom. Ker so ob odstanitvi peska ometi s koptskimi freskami začeli odpadati, je bila potrebna takojšnja intervencija in na pomoč so poklicali jugoslovansko odpravo. Med 25. januarjem in 3. februarjem 1964 so tako z zidov sneli velik del bolje ohranjenih poslikav, ki sodijo med same vrhunce nubijskega slikarstva.

 Zadnje prizorišče jugoslovanske nubijske odprave je bil kraj Sheikh Abd el-Ghadir, približno 10 km južneje od Wadi Halfe, kjer poteka meja med Egiptom in Sudanom. Majna troladijska cerkev, ki je stala na vzpetini na zahodnem bregu nad drugim Nilovim kataraktom, je bila ob njihovem prihodu obdana z zaščitno konstrukcijo, s katero so poskušali začasno zavarovati hitro propadajoče poslikave. Njihovo delo je potekalo po načrtu in bilo hitro končano, poleg snemanja in restavriranja fresk so snete fragmente pritrdili še na nosilce iz panelnih plošč. Vse fragmente so uokvirili z letvicami, jih spravili v lesene zaboje in z vlakom poslali v kartumski muzej.

Člani jugoslovanske odprave so tako od 9. novembra 1963 do 31. maja 1964 v Nubiji sneli 92 fragmentov zidnih poslikav s skupno površino 113,127 m2. Od tega je bilo 35 fragmentov utrjenih in postavljenih na začasne nosilce, 12 fragmentov pa je bilo v celoti obdelanih. V nasprotju z drugimi državami, ki so sodelovale v UNESCO-vi akciji reševanja spomenikov stare Nubije, se je Jugoslavija v znak bratskega prijateljstva do Egipta in Sudana odpovedala kompenzaciji za vložena sredstva v obliki predmetov, ki sta jih za ta namen predvideli vladi Egipta in Sudana. Freske danes hranijo v Kairu, Asuanu in Kartumu.

***

Miha Pirnat st.

Akademski slikar, konservator restavrator specialist, Miha Pirnat st., je leta 1963–64 sodeloval v večmesečni UNESCO-vi akciji reševanja spomenikov Egipta in Nubije. V kratko odmerjenem času je ekipa štirih jugoslovanskih konservatorjev restavratorjev zaščitila in ohranila pribl. 160 kvadratnih metrov koptskih stenskih poslikav iz 6., 8. in 11. stoletja. Miha Pirnat je avtor večine fotografske dokumentacije, ohranjeni pa so tudi njegovi dnevniški zapiski s skicami in tehnološkimi podatki.

Miha Pirnat st. se je rodil leta 1924 v Jaršah. Študij slikarstva na Likovni akademiji je zaključil leta 1955. Po specialističnem študiju restavratorstva se je leta 1957 zaposlil kot konservator restavrator na Republiškem Zavodu za spomeniško varstvo in bil eden od začetnikov organiziranega restavratorstva v Sloveniji. Med sodelavci je veljal za izjemnega strokovnjaka in človeka. Z ZVKDS Restavratorskim centrom je sodeloval do svojega 92. leta. Je prejemnik Steletove (Slovensko konservatorsko društvo) in Šubičeve nagrade (Društvo restavratorjev Slovenije) za življenjsko delo na področju konservatorstva-restavratorstva.

Od nas se je poslovil letos septembra. 

V četrtek, 3. 11. 2022, ob 18. uri bo v galeriji Peti štuk potekala otvoritev razstave Nataše Kordiš Hiše v krajini. Okoli 14. 11., ko je dan slovenskega znakovnega jezika, bo umetnica imela tudi obrazstavni dogodek. Razstava bo na ogled do 29. 11. 2022. Vabljeni.

O avtorici in delu

Moje delo z akvareli je počivalo vse od študijskih časov do leta 2005, ko se je med poletnim dopustom ponudila priložnost za slikanje. Naslednje leto bila del prve skupinske razstave v knjižnici Jožeta Mazovca. Motivi, ki jih raziskujem, so predvsem stavbe, ki so zapisane zgodovini in se jim pozna zob časa; narava, oblaki, ki bežijo čez nebo in voda. Zanimajo me podobe, ki se spreminjajo z vsakim trenutkom. V naslednjih letih sta sledili še dve samostojni razstavi, motiv pa je ostajal isti. Občasno se lotim tudi zahtevnejše teme – človeške figure. V letu 2011 sem z ZDGNS izdala prvo samostojno slikanico Mojca Pokrajculja, leta 2012 naslednjo z naslovom Peter Klepec, v letu 2013 pa še Kdo je naredil Vidku srajčico. Posebnost teh slikanic je, da akvareli poleg ilustracij vsebujejo risbe kretenj, tako da so prilagojene gluhemu bralcu.

Likovna teorija uvršča tehniko akvarela med težje slikarske tehnike. Akvarel je postopno prosojno nanašanje plasti zelo vodene in nato vedno temnejše, gostejše barve ter razmislek o tem, kje bo papir ostal bel in ga sploh ne bomo obarvali. Takšno tehtanje in razmišljanje zahteva zbranost, saj se vsaka napaka vidi in je ni možno popraviti. Akvarel terja hitro delo, saj se vodene barve sproti sušijo, zato prelivanje med njimi ni več možno. Slika je lahko narejena v zelo kratkem času. Ko v tej tehniki slikamo v naravi, ujamemo trenutek svetlobe, delček dneva ali kompozicijo v neki določeni  svetlobi. Impresija, ujeta s tehtnim premislekom uporabe barve in vode.

Ustvarjanje akvarelov je zame kot meditacija. Motive velikokrat najdem na sprehodih, na letovanju in ciljnem iskanju objektov ob vodi. Skrbno opazovanje spremembe svetlobe, ki se dogaja tekom dneva in preko leta, mi daje izkušnje, da izberem zanimive motive. Trudim se najti svetle, navdihujoče motive, ki bodo pri opazovalcu vzbudili pozitivne občutke.

Občasna slikarka Nataša Kordiš, rojena Ljubljančanka, je po končanem študiju vizualnih komunikacij v Nemčiji našla svojo ustvarjalno pot v domovini, kamor se je vrnila leta 1992. Je tolmačka za slovenski znakovni jezik. Pravi, da je srečna, ker dela v poklicu, za katerega se čuti poklicana. Delo z ljudmi je tudi naporno in v iskanju sprostitve in uravnoteženja je našla akvarel.

Kustosinje razstave: Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski, Neža Lukančič, Ana Jazbec

Letak

Hana Vida Ledinek je bila rojena 11. julija 2002 v Mariboru pod imenom Hana Ledinek. Ime Vida si je nadela sama za svoj osemnajsti rojstni dan. Zelo uživa v delu z otroki, zato kot prostovoljka dela na Zvezi prijateljev mladine. Med srednjo šolo in študijem si je vzela prosto leto, ki ga je delno preživela na potovanju po Nepalu, Rusiji in Portugalskem, delno pa z delom v Cukrarni, kjer je sodelovala z različnimi slovenskimi umetniki.

Ima sestro dvojčico in starejšega brata, ki kljub svojemu strojniškemu poklicu navijata zanjo in njene umetniške projekte.

Prvo samostojno razstavo z naslovom Za okvirji je imela avgusta leta 2020 v čajnici Čajek.

PiKa POd OkO

Žalost in jeza pripomoreta k vidnosti moje domišljije. 

Bolečina, ki jo zadnja leta čutim, ima več dejavnikov, ti pa se neprestano menjajo. Moja dela govorijo o mojih strahovih, moji bolečini, jezi in žalosti – o čustvih, ki jih najraje izražam skozi svoje kolaže in asemblaže. Vsako umetniško delo ima svoj pomen in svojo divjo zgodbo. 

Pod levim očesom imam piko, ki po starih čarovniških legendah napoveduje, da bom imela razburljivo življenje. Sama menim, da mi moja pika daje moč, da preplujem razburkane vode. Tisti, ki me poznajo, bi verjetno rekli, da sem urejen kaos na dveh nogah, to pa prikazujejo tudi moji kolaži.

V življenju si velikokrat nadenem masko, s katero zakrijem žalost, strah, jezo in bolečino, kolaži pa mi omogočijo, da masko snamem in se počutim nepremagljivo – čeprav včasih le za trenutek.

*Vsebina predstavlja mnenje avtorice.

Kustosinje razstave: Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski, Neža Lukančič, Ana Jazbec

Letak

Naša mačka rada lovi ptiče. Nekega jutra eno od njenih žrtev najdem še živo ležati v rosni pomladni travi. Poberem jo in opazim krvav ugriz na njenem tilniku. Umrla bo. Gane me mehkoba njenega perja in bitje njenega majhnega srca, ki ga lahko čutim v svojih dlaneh. Pobožam jo po glavi in na naju pade topel mir. Vedno težje diha. Gledava se, osredotočena sem na njene temne oči, ki počasi ugašajo pred mojimi. Čas je. Ko zadnjič izdihnje in se srce ustavi, na svetu ne obstaja noben drug trenutek. V rokah mi ostane le njeno drobno mehko telo. Stisnem ga k sebi in se zjočem.

Nesem jo nazaj, počivat v gozd.

Ob najinem naslednjem snidenju me pričaka v rumeni poletni travi v obliki majhne, bele lobanje.

Njena anonimnost me pretrese. Bila je mehka, živa, “nekdo” in zdaj je ostra, hladna, bela, brezosebna. Pomembna je le meni, ker vem njeno zgodbo.

Od takrat naprej zbiram živalske lobanje. Najdem jih na kraških travnikih, odnesem domov, očistim. Njihova belina, tišina, ki jo sevajo, je presekana samo z mojimi spomini o njih. Pa tudi ti so omejeni. Vse kar res vem o njih, kar res poznam, je pokrajina v kateri sem jih našla.

Smrt slej ali prej prinese anonimnost, pozabo. Fotografija pa nas, kot dokazilo, noem pojma “to-je-bilo”, pred njima varuje. Tako sem se pri svojem projektu ukvarjala z anonimnostjo smrti in preobrazbo, ki se zgodi ob njej.

Na 4 lobanje sem sprintala 4 fotografije krajev, kjer sem jih našla, kjer so preživljale svoje zadnje trenutke in jim s tem podelita identiteto ter jih preobrazila iz kosti v umetniški objekt.

Projekt je nastal v okviru predmeta Pregled in priprava portfolia I na VIST - fakulteta za aplikativne vede pod mentorstvom Sarivala Sosiča. 

Olja Simčič Jerele (rojena 1999)  je študentka fotografije na VIST - fakulteta za aplikativne vede. Poleg komercialnih projektov se v svoji umetniški praksi ukvarja predvsem z eksperimentalnimi tehnikami analogne fotografije, kjer fotografijo umika stran od tradicionalnih nosilcev.

Kustosinje razstave: Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski, Neža Lukančič, Ana Jazbec

Brošura

 

Razstava likovnih del akademske slikarke Pšenice Kovačič v galeriji Peti štuk (5. nadstropje na Filozofski fakulteti).

Razstavljene so ilustracije mačk, ki so slikarki posebno pri srcu. Leta 1981 rojena slikarka je diplomirala pri akademskem slikarju profesorju Tugomirju Šušniku. Med leti 2004 in 2008 je prejemala štipendijo Mestne občine Ljubljana, ki jo namenjanjo nadarjenim mladim ustvarjalcem. Leta 1913 je kot perspektivna avtorica na področju ilustracije prejela štipendijo, ki ji jo je namenila Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). Leto kasneje je bila sprejeta v Društvo likovnih umetnikov Ljubljane (DLUL, ZDSLU). Od leta 2011 ima status samostojne kulturne delavke, živi in ustvarja v Ljubljani. 

Ko slišimo besedo surfanje, dobimo asociacijo na tropske kraje, toplo morje, peščene plaže, popolno lomeče se valove in palme. V Godčevih domačih krajih pa surfanje predstavlja diametralno nasprotje temu, kar so nam Hollywoodski filmi vtisnili v spomin. Iskanje valov na Jadranu pomeni branje nepredvidljive vremenske napovedi. Valovi nastanejo s pomočjo močnih vetrov, ti pa pri nas nastanejo le, ko imamo nestabilno vreme, ki prehaja bodisi iz toplega vremenskega obdobja v hladno in obratno. Surfanje na Jadranu je torej (običajno) mogoče le ob slabem in mrzlem vremenu.

Surfanje na Jadranu sicer ni Godčev El Dorado; toplo vreme, kopalke in peščene plaže. Surfanje na Jadranu je ravno nasprotno; hladno in slabo vreme, ostre špičaste skale, debela neoprenska obleka, kapuca, čevlji in rokavice. To se sliši kot slaba šala za nekoga, ki je strasten surfar in očitno je, da se je z njim življenje malo poigralo. Kljub temu pa je Godec sprejel ponujeno, na svoji surfarski jadranski poti je našel lepe valove, se odmaknil od vsakdana in v procesu iskanja valov/sreče odkril še druge pomembne stvari. Jadran mu je dal prijatelje, izkušnje, zgodbe, znanje, izoblikoval njegov karakter. Morje mu je dalo več, kot si je kdajkoli upal prositi.

Razstava predstavlja izbrana dela Godčevega dolgoročnega projekta; več kot desetletnega raziskovanja po Italiiji, Hrvaški in bližnjih otokih ter fotografiranja in dokumentiranja surfanja na Jadranu. 

Miha Godec (SI) je leta 2014 diplomiral na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici, svojo profesionalno pot pa je začel kot fotograf. Med študijem je izpopolnjeval svoje znanje na portugalski šoli ESAD (College of Art and Design). Poleg fotografskega in umetniškega udejstvovanja je tudi predavatelj na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici in Fakulteta za aplikativne vede, kjer poučuje fotografijo, prav tako pa samostojno izvaja izobraževalne znanstvene in umetniške delavnice ter predava o virtualni resničnosti. Godec v svoji ustvarjalni praksi, ki se giblje na presečišču znanosti, umetnosti in novih tehnologij, posveča veliko pozornosti razvoju novih interdisciplinarnih projektov, v okviru katerih eksperimentira s pridobivanjem in čiščenjem vode, raziskuje posledice antropogenega vpliva na vodne ekosisteme ter sonifikacijske lastnosti vode.

Vid Svetina: Grafike
otvoritev bo v sredo, 16. marca 2022, ob 18:00

Malevičev sprehajalec.
Stopalo se je dotikalo kockastih mozaikov, nato asfalta, ki je bil poleti topel, spet drugič je sopel od naliva. Opazoval sem beton, ki poka. Stavbe, ki se razkrajajo. Najlepše razpoke sem poljubil, da bi jim namenil srčno zadovoljstvo. Kajti ob vsem tem, kar se lomi in razlamlja, sem bil najranljivejši. Med drobci opek in solz, sem otipal umrljivost, globoko vtkano v prsi.
Grafike so živeči vtisi. So vtisi mest v katerih smo se naključno našli in so pozabljeni madeži na ulicah, ki jih lahko prvič občudujemo; izrezani iz objektiva življenja. Vid Svetina nas opomni, da se v Grafikah skriva nemalo podrobnosti, ki pripovedujejo isto zgodbo z različnih perspektiv. Utripajo med črtami in praznimi prostori, med disonancami sivin in besed, med plastmi, senzibilno ukrojenimi v novo pripoved. Oblike imajo poglavitno vlogo; Malevičevemu Črnemu kvadratu na beli podlagi dihajo za vrat in ga mehčajo do skorajšnjega razpada v šopek novega podobja. Svetini je uspelo ustvariti poezijo geometrije, kjer se v črno-beli tehniki skriva nezanemarljiv odtenek človečnosti – usedlina spomina. Kar je nastalo v temnici in povzelo vsa nočna razmišljanja, je danes prvič zadrhtelo pod sončno svetlobo. (Špela Setničar)

Vid Svetina, rojen 3. 5. 1999 v Ljubljani. Šolani fotograf na Višji Šoli Srečka Kosovela v Sežani, ki je že od malih nog rad pritiskal na sprožilec. S fotografijo se je resno začel ukvarjati leta 2018, predvsem ga je zanimala analogna fotografija. Zdaj sam razvija, printa in ustvarja vse svoje fotografije. Poleg ulične fotografije stremi tudi k ustvarjanju kontemporarnih modnih fotografij in abstraktnih instalacij. Inspiracijo išče v konstruktivistični umetnosti, modi in vsakdanjem vrvežu mesta.

Kustosinje razstave: Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski, Neža Lukančič

Plakat

2021

Razstava: Čez drn in strn (Klemen Humar)

V galeriji Peti štuk v 5. nadstropju Filozofske fakultete si lahko od 15. novembra 2021 do 5. januarja 2022 ogledate razstavo fotografij Klemna Humarja z naslovom Čez drn in strn.

Klemen Humar, rojen v Ljubljani 8. 5. 1995, prihaja iz Šmarce pri Kamniku. Končuje študij multimedijske produkcije na Inštitutu in akademiji za multimedije (IAM). S fotografijo se je začel ukvarjati leta 2011, posveča se zlasti športni fotografiji. Osrednja tema njegove fotografije na pričujoči razstavi je gorsko kolesarjenje – downhill. Klemen Humar namreč že skoraj deset let spremlja najboljše svetovne tekmovalce v downhillu in jih skuša ujeti v njihovih najbolj drznih, najbolj spektakularnih in obenem najbolj ranljivih trenutkih, ko čez drn in strn drvijo proti cilju. Tudi sam vozi downhill, svetovne pokale v gorskem kolesarjenju pa spremlja le izza fotografske kamere. V zadnjem času se veliko ukvarja tudi s snemanjem in ustvarjanjem video vsebin.

Več

Galeriji Peti štuk v 5. nadstropju Filozofske fakultete si med 15. 10. in 16. 11. 2021 lahko ogledate razstavo z naslovom Hommage TR3 ali kdo je Edvard Ravnikar.

Hommage TR3 ali kdo je Edvard Ravnikar je prva samostojna fotografska razstava Floriana Cziesle. Ideja se je začela ob prvem srečanju z Ravnikarjevo arhitekturo, ko ga je osupila ambivalenca Ravnikarjeve estetike (elegantna, pa vendar nekoliko pošastna), in očarala edinstvena prezenca, zaradi česar se je začela »obsedenost« s Trgom republike, zlasti TR3. S svojimi fotografi jami je Cziesla želel ujeti strašljivo, a hkrati neotipljivo naravo Ravnikarjeve arhitekture preko pretiravanja in derealizacije. V nasprotju s tem pa izbrani Ravnikarjevi citati odražajo umetnikov racionalni pristop k Ravnikarjevemu delu v obliki značilnega raziskovalnega procesa. Vendar cilj pričujočega izbora fotografi j ni namenjen pojasnjevanju česarkoli. Nasprotno, citati namesto tega pustijo v gledalcu še več vprašanj – in drugačno dojemanje domnevno znanega kraja v osrčju Ljubljane.

V razstavnem prostoru Peti štuk je na ogled razstava fotografij Mateja Peljhana, ki nosi naslov COVID-19: misliti z umetnostjo. Razstavo si lahko ogledate do 14. oktobra 2021. Vabljeni!

Pandemija covid-19 se je začela kot zdravstvena kriza, a se je enako hitro širila tudi kot gospodarska, politična in socialna kriza globalnih razsežnosti. Dnevno lahko spremljamo statistične kazalnike, ki kažejo na nižanje družbenega blagostanja, manj vidne pa so zgodbe posameznikov in njihove psihološke stiske, ki jih živijo za štirimi stenami. Zapiranje družbenega življenja in omejitveni ukrepi imajo sicer pomembno vlogo pri obvladovanju širjenja virusa, po drugi strani pa obremenjujejo ljudi in negativno vplivajo na njihovo duševno zdravje. Omejitev gibanja, družbena osamitev, strah pred okužbo, zaskrbljenost glede materialne preskrbljenosti, delo na domu, osamljenost, omejene možnosti za športno in kulturno udejstvovanje predstavljajo stres za vsakega posameznika. Poleg starejših so tu še posebej obremenjeni otroci in mladostniki, ki so se nenadoma in nepripravljeno morali soočati s  šolanjem na daljavo, izgubo vrstniških kontaktov, pomanjkanjem osebnega prostora in drugimi frustracijami.
Hiter razvoj dogodkov ob zavedanju vseh groženj, ki jih prinaša pandemija, ne narekuje samo zahteve po aktivaciji vseh znanstvenih potencialov, ampak prav kliče tudi k odzivu umetnosti. Umetnost lahko pomaga lajšati osebne duševne stiske ter hkrati pripomore h krepitvi zavedanja resnosti družbenih razmer in k dejavnemu družbenemu ukrepanju.
Avtor fotografske serije COVID-19: Misliti z umetnostjo, Matej Peljhan, je po poklicu klinični psiholog in tako od blizu spremlja, kakšne spremembe in posledice se v času pandemije dogajajo v duševnem in socialnem življenju ljudi. Poleg nudenja profesionalne pomoči posameznikom, ostaja dejaven tudi kot umetnik. Različne probleme, vprašanja in dileme, s katerimi se ljudje soočajo, poskuša upodobiti s pomočjo fotografskega objektiva. Ne poslužuje se dokumentarne fotografije, temveč s pomočjo članov družine, ki sodelujejo kot modeli, ter pripomočkov, ki so mu na voljo, v svojem domu ustvarja podobe, ki govorijo same zase. 
dr. Robi Kroflič


Matej Peljhan je po poklicu klinični psiholog, ki pa se je kot izrazni fotograf v zadnjih desetih letih uveljavil in postal prepoznaven tudi na področju umetnosti. Svoje fotografije je predstavil na 18 samostojnih razstavah doma in po svetu, na fotografskih natečajih pa je prejel že preko sto nagrad. Ima najvišji možni naziv mojster fotografije in je predsednik  Umetniškega sveta Fotografske zveze Slovenije. 
Največji uspeh je doživel s fotografsko serijo o dečku z mišično distrofijo z naslovom Mali princ. Serija je naletela na izjemen odziv svetovne javnosti, na več spletnih portalih je bila umeščena celo v izbor najbolj ganljivih fotografij v zgodovini. Kot nadaljevanje serije je v vlogi scenarista in režiserja posnel še istoimenski kratki film, za katerega je na Festivalu slovenskega filma leta 2015 prejel Vesno za posebne dosežke.  
Znan je po tem, da zaradi telesnega hendikepa – je namreč brez desne roke, ki jo je kot otrok izgubil v nesreči z vojaško bombo – fotografsko kamero upravlja z levico, tako da jo v rokah drži obrnjeno na glavo.
Zaradi osebnih izkušenj in poklicnega zanimanja se v svojih delih pogosto dotika problematike oseb s posebnimi potrebami, ki jo zna predstaviti na iskren in pronicljiv način. Iz istih razlogov je svoje fotografsko ustvarjanje razširil tudi v klinično prakso, saj je eden od slovenskih pionirjev pri uvajanju in razvijanju fotografije kot terapevtske metode pri delu z ljudmi z različnimi težavami.
http://matejpeljhan.com/

Klara Maček (rojena 2000 v Ljubljani) je osnovno šolo obiskovala v Ljubljani in Berlinu. Na sprejemne izpite za Likovno gimnazijo jo je pripravljal umetnik in slikar Jakob Klemenčič. Sodelovala je v več umetniških projektih in skupinskih razstavah. V želji, da bi postala likovna terapevtka, se je vpisala na Pedagoško fakulteto UL, po enem letu pa se je prepisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo, ki se mu želi posvetiti. Poleg slikanja in risanja jo zanimajo tuji jeziki in kulture, predvsem japonska. Učila se je japonskega jezika in igra tradicionalne japonske bobne. V prihodnje bi se rada posvečala interakciji umetniških del z gledalci ter povezovanju klasičnih metod ustvarjanja z novimi tehnologijami. Vedno znova se vrača k portretu in aktu.

Na svoji prvi samostojni razstavi se predstavlja s fragmenti študijskih risb aktov, narisanih z ogljem in svinčnikom. Narisala je celotne akte in jih nato postopno raztrgala v posamezne dele, tako da gre bolj za slutnjo telesa, kot za prisotnost osebe v prostoru. Ukvarjanje z vprašanjem individualnosti, distance (v času pandemije in sicer) in sprejemanja lastnega telesa jo je privedlo do nove serije abstraktnih del v olju, ki so nekakšne simetrične kompozicije, skorajda kalejdoskopske podobe iz včasih prepoznavnih, spet drugič zabrisanih antropomorfnih elementov. Risbam in slikam je skupna že skoraj izzivalna telesnost, ki pa razgalja tudi svojo skrajno ranljivost, postavljeno na ogled.

Zgibanka

Razstava je odprta od 28. junija do 30. julija 2021. 

SPIROU4RIGHTS  – angažirana razstavo o pomenu človekovih pravic, v okviru katere je trideset belgijskih striparjev ilustriralo trideset členov Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948. Besedila so prevedli študentke in študenti Oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete pod mentorstvom doc. dr. Adriane Mezeglekt. dr. Nadje Dobnik in prof. dr. Mojce Schlamberger Brezar.

Razstava je na ogled od 12. maja 2021.

Tokratna razstava, ki krasi Peti štuk, je nastala leta 2019 skozi objektive sedmih fotografov Centra za mlade Domžale. S kančkom ironije so zasukali svoj pogled in objektive na dela starih slikarskih mojstrov in jih predrugačili v novo, sodobno in digitalno podobo. Razstava Naslikano s piksli tako predstavlja pare: slika ‑ fotografija, vse skupaj pa zabeli s kančkom humorja. Projekt je zahteval nemalo časa, domišljije in iznajdljivosti. Avtorji svetujejo, da si ob ogledu razstave vzamemo čas ter se poglobimo v drobne malenkosti, ki krasijo posamezna dela, hkrati pa ohranimo širši pogled za prepoznavanje žanrske pestrosti izbranih umetnin.

"Najbolj zadovoljni bomo, če se vam med ogledom razstave na obrazu nariše kak iskriv nasmešek. Zato smo tu, da vas zabavamo!"

Razstavljajo:

Janez Anžič,
Maša Bahovec,
Nika Ilić,
Meggi Mezek,
Petra Škrjanc,
Gregor Vovk,
Klemen Brumec
, mentor

Razstava bo odprta od 15. aprila do 12. maja 2021. 

Akademski slikar in fotograf Janez Zalaznik se bo v galeriji Peti štuk na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predstavil z izborom fotografij, ki jih je v preteklem letu posnel na t. i. petkovih protivladnih protestih. Razstava bo odprta od 16. marca do 13. aprila 2021.

“Zalaznikove fotografije pričajo o stopnji svobode v državi, so lakmusov papir, in morale bi nas napotiti k reakciji. Osredotočenost in spontanost hkrati: pogled fotografa, klik, rodi se podoba, rodi se čustvo, travmatične fotografije hromijo govorico, to, kar vidite, vas šokira, obmolknete. V sebi zatajite krik. Kaj je s svobodo? Kam je poniknila?” (Iz spremne besede uni. dipl. umetnostne zgodovinarke Vesne Teržan).

Več

 

Leon Zalar se je rodil 8. 2. 2004 v Ljubljani. Svojo izobraževalno pot je začel na OŠ Majde Vrhovnik in zdaj jo kot Zoisov štipendist nadaljuje na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. Razstava KoronajeKoroneni je na ogled od 4. 2. do 14. 3. 2021. 

Že od otroštva se je zanimal za glasbo in umetnost. Zaključil je osnovno glasbeno šolo Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani – smer klarinet. Bil je tudi član pihalnega orkestra OŠKGBL. Rad se ukvarja tudi s športom, že 6. leto trenira tenis ter je dober in navdušen smučar. Zelo rad ima matematiko in fiziko in vsako leto je sodeloval na državnem tekmovanju za Vegovo priznanje. V zadnjih letih pa se zanima za fotografijo in snemanje. Udeležil se je že več fotografskih delavnic in predavanj. Zelo rad potuje in spoznava svet. Njegov navdih je London, kjer je preživel že več poletnih počitnic in se udeležil tudi tečajev angleškega jezika. Govori angleško in slovensko ter se uči francoščino. Je kreativen, ustvarjalen in ima vedno nove ideje za delo.


V galeriji Peti štuk Filozofske fakultete v Ljubljani se Leon Zalar predstavlja s fotografijami, ki so nastale v preteklem letu, in ki ga je po vsem svetu zaznamovala pandemija. Odpiranja in zapiranja ljudi v njihove domove, omejeno druženje, največkrat vezano na ožjo družino, je zaznamovalo tudi Leonovo umetniško ustvarjanje. Fotografije Rima in Dubrovnika so denimo nastale med poletnimi meseci – to je bil čas 'koroneni', spet druge pripovedujejo zgodbe ljubljanskih ulic, ki so v času 'koronaje' bile obsojene na praznost in neobljudenost. Čas, ki se odšteva na vrhu Ravnikarjeve stolpnice na Trgu revolucije 3, je le simbolični opomnik, da se dan zaključuje in s tem tudi navidezna prostost gibanja. Leonove fotografije ponujajo opazovalcu potencial za zgodbe, ki bi jih prazen (ljubljanski) prostor lahko ponujal, če bi se napolnil z življenjem. Slednjega najdemo v Leonovih portretih najboljše prijateljice, edine, s katero se je v času zaprtja lahko družil in vsaj malo užival mladost.

Več

Razstava v Galeriji Peti Štuk: Leon Zalar - KoronajeKoroneni

Projekt Mala črna obleka predstavlja eksperimentalni del projekta Fenomen Chanel, ki je del Evropske noči raziskovalcev – Humanistika, to si ti! Razstava je na ogled od 9. 12. 2020 do 3. 2. 2021.

V okviru projekta so sodelujoči na osnovi sodobnih trajnostnih principov oblikovali malo črno obleko, ki naj bi bila prav tako univerzalna, brezčasna, radikalna in inovativna, kot je bila mala črna obleka Coco Chanel ob svojem nastanku pred skoraj 100 leti.
Pri projektu sodelujejo študentke in študenti Katedre za oblikovanje tekstilij in oblacil, OTGO, NTFUniverze v Ljubljani pod mentorstvom prof. Almire Sadar, prof. Nataše Peršuh, prof. Elene Fajt in doc. Petje Zorec ter slovenski modni oblikovalci.

Več

2020

Andreja Gregorič je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana ter članica sekcije ilustratorjev v Društvu likovnih umetnikov Ljubljana. Razstava je na ogled od 19. 10. 2020 do 1. decembra 2020.

»Risbe mesta Ljubljane so posvečene mestnim skritim in manj skritim kotičkom, uličnemu vzdušju in življenju. V Ljubljani sem rojena, v njej živim že ves čas in tu tudi ustvarjam. Ob sprehodih skozi mesto se mi venomer porajajo nove ideje, novi pogledi in začrtane miselne podobe, ki jih sprva realiziram v obliki hitrih skic v majhne skicirke, risbe, nato pa se jih lotim še na večjih formatih, z različnimi sredstvi in v mešani tehniki. Mesto najraje prikazujem tako skozi risbo kot tudi skozi kolaž, ki je moja prva »ilustratorska ljubezen«.

Pogosto me, poleg detajlov, zanimajo tudi kolorit mesta, svetlobe, ki jih v mesto prinaša posamezni letni čas, zgodbe, ki nastajajo na ulici, arhitektura s svojimi posebnostmi, vtis mestnih svetlob, abstrahiranih podob hiš in pročelij skozi odseve sonca ali jutranjih meglic, popoldanskih žarečih podob in večernih odsevov uličnih svetilk. Vse to in še več je mogoče najti v mestu.

Včasih se iz Ljubljane v mislih preselim tudi drugam; zelo blizu so mi stara mesta, kot so Piran, Škofja loka ali Ptuj. V teh mestih me vedno znova očara duh preteklosti, ki s seboj prinaša nove zgodbe in arhitekturne detajle, saj jim ravno to daje še poseben čar.«

Več

Klara Pogačar je študentka Oddelka za umetnostno zgodovino FF. Razstava je na ogled od 14. 9. 2020 do 16. oktobra 2020.

"Sem Klara Pogačar, 21-letna študentka umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v v Ljubljani, navdušujem pa se tudi nad grafičnim oblikovanjem. Odraščala sem v večji družini s štirimi brati. Z družino smo veliko potovali in obiskovali kulturne institucije ter spoznavali in se navduševali nad glasbo, umetnostjo in kulturo nasploh, kar je močno vplivalo na mojo percepcijo sveta umetnosti.

V času obiskovanja osnovne šole sem zaključila šestletno izobraževanje v Glasbeni šoli Domžale, kjer sem igrala prečno flavto in obiskovala ure glasbene teorije. Po končani osnovni šoli sem izobraževanje nadaljevala na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, ki mi je močno razširila obzorja, saj sem poleg šolanja velikokrat sodelovala pri šolskih umetniških projektih, kot sta na primer izdelovanje kulis za gledališke predstave ali oblikovanje naslovnice zbornika. Pela sem v komornem zboru, s katerim smo izvedli več turnej in prepotovali velik del Evrope, bila pa sem tudi prostovoljka in animatorka.

Od vedno me je ustvarjanje najrazličnejših stvari veselilo in ker sem vedela, da imam smisel za oblikovanje, sem se na tem področju še naprej izpopolnjevala. V času osnovne in srednje šole sem obiskovala dve slikarski šoli, s katerima smo večkrat razstavljali, eno leto sem tudi obiskovala tečaj risanja figure na Akademiji za likovno oblikovanje. Sodelovanje in kreiranje v umetniških krogih je močno vplivalo na moje vedno večje zanimanje in cenjenje umetnosti, kar me je tudi vodilo do izbire sedanjega študija. Poleg oblikovanja mi veliko veselje predstavlja druženje s prijatelji, potovanja in petje, zato v študijskih letih pojem tudi v zboru.

V prvem letniku študija sem se odločila, da želim svoje dosedanje poznavanje oblikovanja nadgraditi. Dobila sem zagon za pridobivanje novih znanj in spretnosti ter začela obiskovati ure grafičnega oblikovanja – to me je še dodatno motiviralo. Vedno bolj sem se začela navduševati nad idejo, da lahko svojo ustvarjalnost delim s širšo javnostjo. Hkrati pa me je pri grafičnem oblikovanju močno pritegnil vidik oblikovanja, kjer si za končni izdelek ni potrebno umazati rok z barvo in kjer je mogoče nepravo potezo odpraviti s klikom v sekundi. Motive svojih ilustracij črpam iz vsakdanjika in tako zanje uporabljam fotografije iz osebnega arhiva. Pogosto tako ilustriram svoje prijatelje, večerna druženja, jutranje kave, zanimive detajle. Izhajam tudi iz različnih umetniških del, ki jih skušam aktualizirati in tako na inovativen način modernizirati. Seveda me v učenju oblikovanja čaka še veliko izboljševanja, vendar se poti zelo veselim."

Čas trajanja razstave: 3. 3. – ​31. 3. 2020

Dela v tehniki akrila, akvarela in gvaša zaznamuje dvojnost izraza. Prikupni liki pozornega gledalca vabijo v bolj temačen svet umetničine psihe. Kot sirene na čereh ljubke ilustracije zvabijo gledalca z nekakšno obljubo otroške nedolžnosti v vrtinec podrobnosti, ki v sebi vedno skriva tudi trpko-sladek memento mori.

Tina Kralj (*1990, Slovenj Gradec) je leta 2016 zaključila drugostopenjski študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti UL. Njeno področje zanimanja so predvsem performativne prakse in umetnost novih medijev v navezavi na družbenokritične vsebine. Z likovnimi deli, ki jih v tehniki akrila, akvarela in gvaša ustvarja v prostem času, se je predstavila že leta 2017 na samostojni razstavi Bitja v Mladinskem centru Kotlovnica v Kamniku. Poleg likovnega ustvarjanja je izvedla tudi več individualnih/skupinskih umetniških akcij. Pod okriljem Raum AU je v Kastell Windsorju, DE leta 2016 ustvarila interaktivno delo Cross-Section – Art/Politics, leto za tem pa v Slovenj Gradcu pod isto institucijo še javno intervencijo Prste proč: Kje pa tebe spol srbi?. Leta 2017 je v okviru programa EVS v Dworpu, BE izvedla skupinsko interaktivno akcijo Normalize period. Period, leta 2018 pa sodelovala pri projektu ArtKusije s skupinskim projektom Neomejen Derby uporabe. Trenutno je zaposlena kot koordinatorka promocijskih projektov za razstavni program v Cankarjevem domu. Živi in dela v Ljubljani.

Likovna dela Tine Kralj zaznamuje značilna dvojnost izraza. Prikupni liki, ki spominjajo na njej tako ljube risane junake iz slikanic, grafičnih novel in risanih filmov, pozornega gledalca vabijo v bolj temačen svet posameznikove psihe. Fantastična bitja najpogosteje rastejo iz nenavadnega spoja arhetipskih mitskih vsebin in doživetja sodobnega sveta, kateremu vlada minljivost užitkov. Dela, ki bi se jih prav lahko bralo kot avtoričin vizualni dnevnik, znova in znova prikazujejo avtorico samo, vendar ne v njeni fizični pojavnosti, pač pa skozi antropomorfno poosebitev njenega trenutnega počutja. Motivno se opira na že znane mitološke in literarne zgodbe, ki jih preplete z lastno simboliko in osebno interpretacijo. Kot sirene na čereh ljubke ilustracije zvabijo gledalca z nekakšno obljubo otroške nedolžnosti v vrtinec podrobnosti, ki v sebi vedno skrivajo tudi trpko-sladek memento moti.

Čas trajanja razstave: 31. 1. – ​28. 2. 2020

Andreja Janša je doktorica veterinarske medicine in ljubiteljska fotografinja. Njena strast je povezana s psi, ki so na koncu zmagali: po krajši zaposlitvi na veterini in v farmacevtski industriji, se je podala na svojo poslovno pot, odprla pasji hotel in si svoje dneve zapolnila s skrbjo za pse.

Povsem naključno igranje s fotoaparatom je Andrejo Janša sčasoma privedlo do bolj načrtnega, a še vedno ljubiteljskega ukvarjanja s fotografijo. Tako je nastala tudi fotografska razstava Etiopija in njeni ljudje, ki prikazuje ujete trenutke življenja, daleč stran od hitrega teka časa v urbanih središčih zahodnega sveta. Etiopija, ki leži na nadmorski višini od 1000 do 4000 metrov in je večinoma gorata, ima veliko jezer in rek, ki v sušnem obdobju presahnejo. Življenje je zato tam trdo, tesno prepleteno in odvisno od narave in predvsem poljedelstva, ki je glavna panoga.

Fotografije prikazujejo bežne, mestoma skorajda intimne trenutke srečanja, ki jih je avtorica doživela na potovanju po Etiopiji. Podobe se raztezajo od čudovitih pejsažev in tesne prepletenosti vsakdanjega življenja z naravo do ujetih podob otrok pri brezskrbni igri ter delavk in delavcev pri poljedelstvu in praznovanju verskih obredov, ki pomembno določajo tamkajšnje življenje.

Čeprav je podoba Etiopije v očeh zahodnega opozovalca lahko stereotipno brezupna, podobe Etiopije, ki jih je v fotografski objektiv ujela Andreja Janša, vendarle vedno znova izpričujejo upanje. Upanje v življenje, preživetje, boljši jutri.

2019

24. septembra 2019 je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma potekala slavnostna akademija ob stoletnici Filozofske fakultete. Na razstavi so bile predstavljene izbrane fotografije z akademije in sprejema.

Restavrator, akademski kipar in fotograf Miran Pflaum je razstavo naslovil En passant ter jo s tem umestil v galerijo-hodnik, po katerem vsak dan hodijo sodelavci in obiskovalci Filozofske fakultete. Mimobežni pa so tudi trenutki, ko so se pisatelji, gosti festivala Vilenica, za hip zazrli v objektiv, se sproščeno nasmehnili, se spogledovali s kamero in z obrazom pripovedovali zgodbe. Spet drugič pa nevsiljivega fotografa niso niti opazili in so ostali zatopljeni v svoje misli, ujeti med svetlobo in sence kot pretresljivi portret Aleša Debeljaka. »Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden. In je takoj večer,« se v prevodu Cirila Zlobca glasi pesem Salvatoreja Quasimoda, ki jo evocira ta trenutek, ujet za večnost.

Miran Pflaum je kipar, ki iz svetlobe in teme oblikuje trajne skulpture, kjer drugi vidimo hitenje. S pogledom restavratorja oživlja kipe v galerijah, kakor sloko Diano Zdenka Kalina, ki se odpravlja na lov po nočno osvetljeni, osameli Narodni galeriji. Za restavratorja že sama arhitektura muzejev od Ljubljane do New Yorka predstavlja grafično zanimiv okvir, ki ne obdaja le umetnin, temveč tvori prostor opazovanja – ne le eksponatov, temveč tudi opazovanja opazovalcev samih, ki jih spremlja budno oko varnostnika ali fotografa, ki umetnine povezuje z utripom zunanjega sveta ter se še sam igrivo prikrade na to ali ono fotografijo kot prikrit avtoportret.

Odsev je vselej fotografov zaveznik, pa naj gre za prosevanje Prešernove Zdravljice skozi vodo na tlaku Čopove ulice, po kateri – en passant – hiti brezimni z dežnikom, ali za nedoločljiv izris naravnih oblik, ki se na vodnem ozadju pretapljajo v foto-grafike.

Amalija Maček

***

Miran Pflaum je bil rojen leta 1961 v Kranju. Po končani gimnaziji v Kranju in dveh letih študija arheologije je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1989. Strokovno se je že zgodaj usmeril v restavratorstvo. Od leta 1990 je zaposlen kot konservator-restavrator v Narodnem muzeju Slovenije. Večinoma se ukvarja z arheološkim gradivom, največ s keramiko in z antičnimi kamnitimi spomeniki, pa tudi z mozaiki. Poleg tega je vodilni strokovnjak za muzejsko kopistiko v Sloveniji. Leta 2003 je na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani opravil magisterij o tej temi. Veliko časa posveča tudi grafičnemu in prostorskemu oblikovanju muzejskih razstav.

Za svoje delo je prejel dve priznanji Slovenskega arheološkega društva in priznanje Društva restavratorjev Slovenije. Poleg konservatorsko-restavratorskega strokovnega dela se že od gimnazijskih let ljubiteljsko ukvarja s fotografijo. S slikarjem Dušanom Filipčičem sta leta 1990 pripravila skupno razstavo v Posavskem muzeju Brežice, na kateri se je Miran Pflaum predstavil z umetniškimi fotografijami. V nadaljnjih letih se je posvečal predvsem konservatorsko-restavratorskemu strokovnemu delu in muzejskim razstavam, manj fotografiji. Kljub temu so bile njegove raznovrstne fotografije objavljene v več strokovnih publikacijah, v letih 2014 in 2015 pa je bil uradni fotograf Društva slovenskih pisateljev na mednarodnem literarnem festivalu Vilenica. Nekaj teh fotografij predstavlja tudi na tukajšnji razstavi.

Vabilo na razstavo

Čas trajanja razstave: 1. 5. – 31. 5. 2019​

Barbara Borlovan živi ter ustvarja v Ljubljani in Sveti Trojici v Slovenskih Goricah pod tržno znamko Art RoBa. Organizira in vodi ustvarjalne delavnice ter priprave za likovni sprejemni izpit in izdeluje lutke ter scenografijo za otroške lutkovne predstave.

Barbara Borlovan je dodiplomski študij slikarstva zaključila leta 2016 na Šoli za risanje in slikanje, ko je pod okriljem mentorja diplomskega dela doc. mag. Mladena Jernejeca, akad. slik. spec., ter mentorja diplomske naloge doc. mag. Peter Ciuha, akad. slik. spec., z odliko zagovarjala diplomsko nalogo z naslovom Razvijanje nadarjenosti skozi umetnost. V njej je raziskovala koristne vplive umetnosti na možgane in posledično na razvijanje vsestranskih talentov.

V času študija je prejela priznanje za študijske dosežke pri predmetu Kreativno risanje in slikanje.

Leta 2017 se je odločila nadaljevati študij na isti šoli, kjer bo konec maja pod mentorstvom doc. dr. Mitje Peruše, dipl. univ. fizik, in doc. mag. Mladena Jernejca, akad. slik. spec., zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Likovna terapija, Naslikaj mi besedo. Ob izvedbi praktičnega dela naloge je nastala serija 50 slik, ki bodo do konca meseca maja na ogled v prostorih Filozofske fakultete.  

Čas trajanja razstave30. 1. – 28. 2. 2019​

»Serija diptihov Small talks raziskuje govorico teles. S tehniko slikanja, ki izhaja iz črne podlage in razvije izrazit kolorit, se poskušam približati Kleejevemu mottu 'sichtbar machen'. Zanima me, kako lahko sled svobodne linije/risbe v sliki ohranja živost figure ter nakaže vijuge in reze vizualnega premisleka, pa tudi, na kakšne načine je mogoče linijo v sliki 'mehčati', ponavljati, multiplicirati, tako da ostane jasna, a zanimiva in neukročena.«

***

Ernest Ženko o razstavi:

Kunst gibt nicht das Sichtbare wieder,

sondern macht sichtbar. (Paul Klee)

Vlasta Jalušič se z ustvarjanjem v slikarskem mediju podaja na pot raziskovanja, ki povezuje filozofijo in umetnost, slikanje in mišljenje, vidno in nevidno. Metafizična resničnost in čutna zaznava se približujeta v slikarskem postopku, ki v izhodišče postavlja linijo, a ne z namenom, da jo naposled z barvo preseže, temveč nasprotno, da jo ohrani v njeni svobodi, živosti in neukročenosti. Linija, ki skuša ubežati nadzoru, in barva, ki prekriva zamejene oblike, skupaj kartirata telesnost, ki je v svojem bistvu opredeljena z anatomijo in spolno razliko. Toda barva nikoli ne prekrije celotne površine in telesa so sicer vidna, a ostajajo necela in neizrekljiva.

***

Vlasta Jalušič je začela slikati v Sovretovi slikarski šoli konec 1990-ih, leta 2017 pa je diplomirala iz slikarstva na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani s temo Sublimno vmesnega prostora: vizualno (in) mišljenje pri Paulu Kleeju. Do sedaj je razstavljala na treh skupinskih razstavah študentov VŠRS in ALU v Ljubljani (2014 in 2X 2016), samostojno pa v bolj intimistični atmosferi v vasici Vrisnik na Hvaru (2018). Udejstvovala se je še na drugih področjih vizualne in uprizoritvene umetnosti: avtorsko je (so)oblikovala gledališko predstavo Hannah Arendt: mišljenje brez oprijemalnih ograj (Mesto žensk 2006) ter posnela dva dokumentarna filma: Save Yourself? The Life of a Development Project in Rwanda (2011) in Everything I told them (2016, skupaj z Lano Zdravković).

Zaposlena je kot raziskovalka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani. Je avtorica več knjig in številnih člankov, nekdanja kolumnistka Mladine in drugih časopisov, aktivistka ter profesorica političnih ved. Študirala je v Ljubljani, Berlinu in na Dunaju. Predavala je na več tujih univerzah, med drugim na CEU in na Princetonu, trenutno pa poučuje tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na ogled daje diptihe-figure Small talks in serijo Obrazi.

Vabilo na razstavo

Arhiv razstav

2018

Čas trajanja razstave: 10. december 2018 - 30. januar 2019

Simon Kuhar je nekdanji študent zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti UL. Je učitelj zgodovine na OŠ Stražišče Kranj, košarkarski trener in ljubiteljski fotograf.

Razstavljeni izbor fotografij Simona Kuharja deluje eklektično in naključno; fotografije so nastale ob različnih priložnostih na različnih koncih sveta. A prvi vtis vara. Rdeča nit predstavljenih fotografskih utrinkov je namreč, kot sugerira tudi naslov razstave, spokojnost – ta se kaže bodisi skozi občutja, ki jih ustvarja motiv fotografije, bodisi kot kontekst, v katerem je nastala posamezna slika. Levi del razstave, v katerem se prepletata predvsem rdeča in rumena barva, prikazuje spokojnost oblik, ki jih ustvarja narava, in spokojnost človeka v njej. Desni del razstave spokojnost prikazuje skozi umirjene, mestoma zasanjane podobe posameznih trenutkov, pogosto ujete v črno-bele ali le nežno nakazane barve, ki se izgubljajo v meglicah. Razstava tako odslikava trenutek časa, v katerem je postavljena – umirjenost zime – a proti koncu obeh delov razstave se jasno izraža upanje po zmagi nad zimo in ponovnem upanju po živahnosti življenja – na levi strani skozi podobe srečnega starca, radoživega otroka in skorajda pretresljivega upanja v pasjih očeh, na desni pa s časom po nevihti, ki mu sledi novo jutro in nov dan. Opoj spokojnosti se tako prelije v izvir novorojenega življenja, iz zime v pomlad.

Čas trajanja razstave: 4. 10. – 31. 10. 2018

Alenka Spacal (1975) je pisateljica, ilustratorka in pravljičarka. Deluje pod okriljem Bajalke, zavoda za založništvo in umetnost pripovedovanja. O vprašanjih spola piše tako v strokovnih člankih za odrasle kot tudi v besedilih za otroke. V okviru mladinske književnosti se ukvarja predvsem z ustvarjanjem avtorskih slikanic. Svoje pravljice pripoveduje otrokom ob ilustracijah. Razstavlja na razstavah ilustracij doma in v tujini. Leta 2013 je pri Založbi Škuc izšla njena avtorska slikanica MAVRIČNA MAŠKARADA, ki velja za prvo slovensko LGBT slikanico.

Na Filozofski fakulteti, kjer je pridobila večino svoje formalne izobrazbe, se tokrat predstavlja z razstavo ilustracij iz dveh avtorskih slikanic, ki sta v letošnjem letu izšli pri Bajalki: KAKO TI JE IME? in MODRE PTIČJE MISLI.

Alenka Spacal ilustrira v klasičnih slikarskih tehnikah akvarela in tempere. V času, ko se tudi ilustratorsko področje vse bolj digitalizira, avtorica zagovarja način ročnega slikanja ilustracij. Ob natančnem slikanju s tankimi čopiči razvija svoj prepoznavni mozaični slog ilustriranja. Pisateljica in ilustratorka širi bralno kulturo med otroke v hkratnem prepletu leposlovja in ilustriranih podob. To je tudi pomembna odlika avtorskih slikanic, ki kot enovite celote spodbujajo otrokovo fantazijo na besedilni in likovni ravni. Ker predstavljajo ilustracije prvo obliko likovne umetnosti, s katero se srečajo otroci, jim avtorica namenja posebno pozornost. Za razvijanje otrokove domišljije so še posebej pomembne v predbralnem obdobju, ko otroci sami še ne znajo brati, lahko pa samostojno listajo slikanice in gledajo ilustracije. Slikovne podobe tako ponujajo otrokom prvi stik s knjigo. Hkrati pomembno sooblikujejo njihov estetski okus.

Alenka Spacal je študirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomirala in magistrirala iz filozofije. Z doktorsko disertacijo Konceptualizacija spola skozi vizualne reprezentacije lastnega telesa v feminističnih umetniških praksah je leta 2011 doktorirala na Oddelku za sociologijo, kjer je tri leta kot asistentka s predavanji sodelovala pri predmetih Sociologija likovnih umetnosti ter Spol in diskurz.

Več o avtorici in njenih slikanicah najdete na spletni strani: www.bajalka.si.

Čas trajanja razstave: 28. 6. – 31. 8. 2018​ 

Avtor razstave je bil Erasmus študent etnologije in kulturne antropologije Václav Holas. Razstava je bila najprej postavljena v prostorih knjižnice Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Fotografije so s te otvoritve.

Čas trajanja razstave: 10. 5. – 10. 6. 2018​

Laura Ličer je slikarka in ilustratorka iz Ljubljane. Resneje je začela s slikanjem pred desetimi leti v času študija na FF. Ustvarja predvsem slike na platna, poleg tega pa ilustrira tudi knjige za otroke in odrasle.

Razstavljena platna delujejo kot ilustracije, pa to nujno niso. Lahko jih opredelimo za vizualno dopolnilo nenapisanim sanjam ali domišljijskim prigodam v avtoričini glavi. Tam se porajajo hudomušne mačke, ljudje, ki s široko razprtimi očmi zrejo drug v drugega in v stvarstvo; bitja, ki pridejo od neznano kod in se naselijo v izmišljenem vesolju živopisanih rastlin in igrivih prebivalcev.

Skrivnostnost jim dodaja množica sončnih krogel z luno in zvezdami, v katerih utegne vsak posebej iskati zapleteno simboliko ali pa jih razumeti zgolj kot vir stalno prisotne svetlobe, ki oživlja ostale motive. Slednji vedno vzniknejo iz barve. Ta je izbrana prva, šele nato pridejo figure, nemalokrat po naključju, ko kaplja pade po nesreči in packa postane prikupna morska pošast. Ploskovite podobe dobrohotnih živalic mrgolijo v neskončnih prepletih. Vsaka podrobnost je omejena s črno konturo, da jasno zaseda svoje mesto v strahu pred praznim prostorom, pred puščobo sveta. 

Slog Laure Ličer je takoj prepoznaven. Od samosvojega načina slikanja se ne želi odmakniti, temveč ga samo izpopolnjevati in pri tem predvsem uživati. Raziskovati meje in poti čopiča, ki ga vodi sproščen um. Ravno zato kompozicije niso osnovane s serijami skic, ampak se slike rojevajo sproti, med improviziranjem z zaobljenimi oblikami iz zakladnice idej, saj se vseskozi širi in vedno znova preseneča. 

Vabljeni torej k čudenju skupaj z ustvarjalko, ki bo med kratkim sprehodom po razstavi razkrila še kakšno skrivnost svojih spogledljivih bitij.

Urška Gabrič, študentka umetnostne zgodovine