Zgodovina fakultete

Filozofska fakulteta je bila ustanovna članica Univerze v Ljubljani, ki je bila ustanovljena leta 1919.

Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 je bila Filozofska fakulteta njena ustanovna članica. V Zbornični dvorani takratnega Deželnega dvorca je 3. decembra 1919 ob 9. uri zjutraj potekalo prvo predavanje v slovenskem jeziku na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Ta čast je pripadla takrat 29-letnemu slavistu dr. Franu Ramovšu, habilitiranemu profesorju na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Predaval je o historični gramatiki slovenskega jezika. Na ta dan Univerza v Ljubljani uradno praznuje začetek svojega delovanja.

A dejstvo je, da segajo začetki visokošolskega humanističnega izobraževanja na Slovenskem precej dlje v zgodovino. Obstoječim stotim letom bi tako lahko dodali vsaj še tristo let. Leta 1619 so jezuiti začeli s prvimi visokošolskimi predavanji iz moralne teologije. Zanimiv je tudi zapis v Enciklopediji Britaniki, ki kot ustanovno leto Univerze v Ljubljani navaja letnico 1595, ko je bil odobren jezuitski kolegij v Ljubljani. Sklenemo lahko, da je Univerza preživela stoletja, ne glede na politična dogajanja in ureditve.

Univerza v Ljubljani je najstarejša, največja in najbolj uveljavljena izobraževalna in znanstvenoraziskovalna institucija v državi. Praznovanje stoletnice predstavlja vsaj sto dobrih razlogov za povezovanje in sodelovanje.

Ob tem pomembnem jubileju se Filozofski fakulteti zahvaljujem za odlične pedagoške in znanstvenoraziskovalne dosežke na področju humanistike in družboslovja. Zahvaljujem se vsem profesoricam in profesorjem, ki so v preteklosti orali ledino in seveda kasnejšim generacijam, ki so to pomembno fakulteto pripeljale do omenjenih dosežkov. Fakulteta je izobrazila številne generacije diplomantk in diplomantov humanistike in družboslovja in prav ti so odločilno sooblikovali razvoj slovenske družbe.

Filozofska fakulteta sodi med največje članice Univerze v Ljubljani, slovi po svoji družbeni odgovornosti in kritičnosti. V teh letih je postala središče in temelj humanistike in družboslovja. Temelji na vrednotah, kot so svoboda, vrednost posameznika, odgovornost do skupnosti, strpnost do drugih. Univerza in predvsem Filozofska fakulteta ima ključno vlogo pri ohranjanju samobitnosti naroda, kjer sta poleg znanja ključna tudi jezik in kultura. Filozofska fakulteta je bila in ostaja temeljni gradnik razvoja naše skupnosti in je ključna članica Univerze v Ljubljani. Brez nje tudi naša univerza ne bi bila to, kar je.

Dovolite mi, da zaključim z mislijo velikega učitelja, mojstra Konfucija: »Človek, ki skrbi za svoje znanje in hkrati nenehno pridobiva novo, lahko postane učitelj drugih.« Želim vam uspešno delo še naprej. Vem, da boste na Filozofski fakulteti tudi v prihodnje prizadevno skrbeli za nove mojstre in mojstrice na področju humanistike in družboslovja.

Prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani, ob stoletnici Filozofske fakultete

Prve evropske univerze, davni začetniki današnje velike tradicije, so nastale v mestih Italije, Francije, Anglije in Pirenejskega polotoka. V 14. stoletju so se razširile v slovanski in nemški svet in na Madžarsko. Praga je dobila univerzo 1348, Krakov 1364, Dunaj 1365, Pecs 1367, Heidelberg 1386.

Slovenske dežele so ostale na robu tega zgodnjega razvoja, najbrž predvsem zato, ker ni bilo na našem ozemlju nobenega močnega državnega ali dinastičnega središča. Ljudje iz naših krajev so hodili študirat drugam, na bližnjih in oddaljenih univerzah so tudi postajali profesorji. Najbližja nam je bila univerza v Padovi, v habsburških deželah, kamor je spadalo tudi devet desetin slovenskega ozemlja, pa je bila dunajska univerza najbolj »domača«.

V 16. stoletju se je povečal pomen šolske izobrazbe, zanjo se je ogrelo tudi plemstvo; verski boji, ki so se začeli ob reformaciji, pa so ustvarili večjo aktivnost na vzgojnem področju. Filip Hessenski je ustanovil prvo povsem protestantsko univerzo v Marburgu na Lahni (1527). V deželah, kjer smo živeli Slovenci, so protestantski stanovi ustanavljali in razširjali stanovske šole. Med njimi je deželna šola v Gradcu na svoji vrhnji stopnji po letu 1574 dobila visokošolski značaj. Habsburžani so v obrambo katoliške vere in svoje oblasti poklicali jezuite, ki so ustanovili kolegije v Gradcu, Celovcu, Ljubljani, Gorici in Trstu. Od teh središč je bilo najimenitnejše v Gradcu. Gradec je bil v letih 1564—1619 zaradi delitev med Habsburžani glavno mesto posebne notranjeavstrijske enote, da ne rečemo države, ki je zajemala vse habsburške Slovence. V okviru jezuitskih kolegijev so bile gimnazije in deli visokošolskega pouka. Obseg se je od mesta do mesta in od časa do časa razlikoval. Graški visokošolski študij, ki je zajemal filozofijo in teologijo, ne pa prava in medicine, je dobil 1585 rang univerze, kar je pomenilo, da ima pravico podeljevanja akademskih naslovov. Ta pravica, ne pa obseg ali vsebina študija, je bil glavni znak, ki je ločil univerzo od drugih visokih šol. Ustanovna listina graške univerze je posebej poudarila željo, naj bi na njej študiralo več ljudi različnih narodov ali jezikov dežel, ki so spadale v nadvojvodovo last.

Visokošolski študij je segel tudi v Ljubljano. Ljubljanski škof Janez Tavčar je 1593 predlagal papežu in nadvojvodi ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani. 6. novembra 1595 je nadvojvoda sprejel in odobril malo prej sklenjene sporazume o tem in o zagotovilu primernih dohodkov za kolegij. 23. marca 1596 je papež Klemen VIII. kolegij ustanovil. V začetku leta 1597 so prišli jezuiti v Ljubljano. Z gimnazijskim poukom so začeli takoj. V naslednjih letih so zgradili svoje središče pri Sv. Jakobu. Prva visokošolska predavanja so se začela leta 1619 iz kazuistike (moralne teologije).

Začetek naslednjega stoletja je prinesel prizadevanja razširiti teološki študij, zasnovati filozofskega in pridobiti celoti tudi univerzitetni rang. Aktivno vlogo so imeli člani Akademije operozov, zlasti kronist, zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar, pa tudi deželni stanovi s finančnimi sredstvi. Kar se tiče filozofskega študija, je akcija uspela. Jeseni 1704 so se začela predavanja iz logike, v naslednjih letih še iz fizike, metafizike in matematike. Tako se je začel trileten, rekli bi popoln filozofski študij, kakor je bil v navadi na tedanjih filozofskih fakultetah. Vseh ljubljanskih visokošolskih študentov je bilo leta 1725 221. »Vsebina tedanjih filozofskih študij pri nas se nam more zdeti danes zelo revna, a tedaj to tudi na jezuitskih in tudi na protestantskih filozofskih fakultetah ni bilo drugače.« Tako je zapisal Fran Zwitter v svoji odlični razpravi o višjem šolstvu na Slovenskem do leta 1918, objavljeni v zborniku Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani pred dvajsetimi leti. Filozofski študij je bil tedaj študij, ki ga je bilo treba opraviti pred vpisom na teološko, medicinsko ali pravno fakulteto. S filozofskim študijem, uvedenim na jezuitskem kolegiju v Ljubljani leta 1704, pred 285 leti, lahko začnemo predzgodovino današnje Filozofske fakultete.

Sredi 18. stoletja se interesi države in jezuitov glede šolstva niso več tako ujemali kakor ob času prihoda jezuitov. Razvoj družbe in znanosti je terjal nove poglede in predmete. Leta 1752 je Marija Terezija ukazala reformo filozofskega študija. Profesorji naj bi naravoslovja ne utemeljevali s svetim pismom in Aristotelom, sklicevali naj bi se na razum. Poudarjena je bila pomembnost eksperimentalne fizike in prirodopisa. Oba predmeta naj bi učili »brez metafizične navlake«. Reforma je predpisala dveletni študij filozofije s tremi profesorji. Predmeti naj bi bili logika, metafizika, matematika, splošna in eksperimentalna fizika, etika s politiko in državnim gospodarstvom, prirodopis. Ta študij bi morali dokončati vsi, ki bi nato študirali medicino. (Za bodoče teologe in pravnike je bil določen triletni študij filozofije z zgodovino in nemškim govorništvom v tretjem letu.) Tu in tam, tudi v Ljubljani, so začeli uvajati tudi različne nove neobvezne predmete. Namesto latinščine je začela država kot učni jezik uveljavljati nemščino. Zanjo so menili, da jo je treba čimbolj razširiti, in upali, da bo prej ali slej postala jezik vseh državljanov. Ob takih težnjah države se je zbudilo slovensko narodno gibanje. Za njegov začetek jemljemo knjižico, ki jo je leta 1768 izdal bosonogi avguštinec oče Marko Pohlin, v njej protestiral zoper širjenje nemščine, poudarjal pomen slovenščine in zahteval, da bi jo uvajali na vsa kulturna področja, tudi za učene ljudi in za visoke šole.

Leta 1773 je papež razpustil jezuitski red. Jezuitske šole je prevzela država. Za profesorje so deloma ostali bivši jezuiti, deloma so postavili nove iz vrst posvetne duhovščine, pozneje tudi iz vrst neduhovnikov. Jožef II. je visokošolski študij moderniziral in krčil. Gradec je za nekaj časa izgubil rang univerze. Teološki študij vseh naših dežel je združil Jožef II. v generalnem seminarju v Gradcu, zato je 1783 ukinil teologijo v Ljubljani. Dve leti zatem je ukinil še filozofijo (1785). Edini višji študij, ki je ostal v Ljubljani, je bil zdaj malo prej uvedeni medicinskokirurški študij. Za obnovo filozofskega študija so se potegnili škof Herberstein in deželni stanovi v posebnih, sprva neuspešnih peticijah. Obe stanovski peticiji, ki ju je verjetno sestavil Linhart, sta kot razlog za obnovo navajali, da govorijo ljudje na Kranjskem, v Istri, na Goriškem in Tržaškem, v dobršnem delu Koroške in Štajerske, skoraj do Mure, torej na ozemlju z več kot milijon prebivalci, poseben slovanski jezik in da je znanje tega jezika potrebno učiteljem, duhovnikom in uradnikom. Aprila 1788 je bil filozofski študij obnovljen, po opustitvi generalnega seminarja pa 1791 tudi teološki študij. Tako je ljubljanski licej (tako so se imenovale visoke šole, ki niso bile univerze) znova zaživel.

Naslednjo spremembo je prinesla doba Napoleonovih Ilirskih provinc, ki so sicer trajale samo štiri leta (1809—1813), pomenile pa so pomembno prelomnico. S šolskim letom 1810/11 so v Ljubljani začele delati tako imenovane »centralne šole« (ecoles centrales), prava univerza, ki je imela pravico podeljevati naslove, s študijskimi smermi za zdravnike, kirurge, inženirje-arhitekte, pravnike in teologe (za predvideni smeri lekarnarjev in geometrov ni bilo študentov). Posebnega filozofskega študija kot smeri zdaj ni bilo, pač pa je bil prvi letnik za vse smeri enak in je imel predavanja iz govorništva, metafizike in fizike. V prvem letniku je bilo skupaj 77 študentov, od tega 56 teologov. Vsega so štele centralne šole 300 študentov in 11 profesorjev.

Avstrijci so vrnili šolstvo v prejšnje stanje. V okviru liceja so znova živeli filozofski, teološki in medicinsko-kirurški študij. Na filozofskem študiju so uvajali tudi različne neobvezne predmete, med njimi tudi slovenščino, ki jo je od začetka (1817) pa do ukinitve liceja (1849) predaval Franc Metelko.

V to stanje so prinesli nove spremembe dogodki leta 1848. Revolucija je dala nove zahteve po vpeljavi novega in večjega obsega študija, še posebej pa po ustanovitvi univerze. Del teh zahtev je bilo nadaljevanje ali ponavljanje starih hotenj, del teh zahtev pa je bil nekaj kvalitetno popolnoma novega. Zahteva po univerzi v Ljubljani se je namreč prvič oglasila kot del slovenskega narodnega programa. Graški Slovenci so 16. aprila prvič povezali idejo Zedinjene Slovenije z željo po slovenski univerzi. S to nacionalno zahtevo se je začelo razbijati staro soglasje deželnega plemstva, meščanstva in razumništva. Ker je slovenska stranka zahtevala slovensko univerzo, so bili nasprotniki slovenske stranke proti njej. Leta 1848 to nasprotje še ni bilo tako jasno, jasno pa se je pokazalo v naslednjih desetletjih. Toda že oktobra 1848 je študijski referent ljubljanskega gubernija o prošnji absolventov filozofije za pravna predavanja v Ljubljani napisal, da se je v zadnjem času vznemirljivo razširilo slovenstvo, da bi taka predavanja škodljivo vplivala in da je zato treba prošnjo študentov zavrniti.

Brž po revoluciji so nastali reformni načrti, ki so se potem tudi uresničili: odprava licejev, kvalitetna okrepitev univerz, sprememba dotedanjega filozofskega študija v sedmi in osmi razred gimnazije, zato pa kakovosten štiriletni študij »filozofskih« predmetov na univerzi. Ta reforma je pomenila začetek moderne, znanstveno kvalitetne filozofske fakultete. Te spremembe so same na sebi gotovo pomenile pomemben korak naprej, toda prizadele so Slovence, ki so morali odslej prav vse, razen teologije, hoditi študirat na tuje. Jeseni 1849 je bilo konec filozofije in medicinsko-kirurškega študija, konec ljubljanskega liceja. Od vsega višjega šolstva je ostalo le bogoslovje kot škofijski učni zavod.

Zdaj se je začel boj za slovensko univerzo, ki se je močno razmahnil v času taborov (1868—71), zlasti pa leta 1898 in po njem, ko so se narodna nasprotja v Avstriji močno zaostrila. Kranjski deželni zbor je zahteval ustanovitev univerze s filozofsko, pravno in teološko fakulteto, ustanovil univerzitetni sklad in razpisal štipendije za Slovence, ki bi se hoteli habilitirati na kaki pravni ali filozofski fakulteti v Avstriji in bi se zavezali, da bodo sprejeli profesorsko mesto na ljubljanski univerzi. Tudi avstrijsko naučno ministrstvo je dajalo podobne štipendije. V dobrem desetletju pred prvo svetovno vojno so se mladi juristi, slavisti in tudi nekateri drugi s štipendijami obeh vrst izpopolnjevali v Nemčiji, Rusiji in drugod. Med njimi je bilo pet poznejših prvih profesorjev ljubljanske Filozofske fakultete.

Končno se je ustanovitev univerze postavila na dnevni red v četrtem tednu obstoja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Narodne vlade za Slovenijo. V soboto 23. novembra 1918 je bil na magistratu sestanek, ki sta ga sklicala župan I. Tavčar in filozof Mihajlo Rostohar, habilitiran na češki univerzi v Pragi. Na sestanek so prišli znanstveniki, ki so bili že univerzitetni profesorji, habilitirani docenti, zastopniki Slovenske matice, društev profesorjev, pravnikov, zdravnikov, tehnikov in kulturnega odseka Narodnega sveta. Sestanek je sklenil, naj bi vodila vse priprave na ustanovitev univerze sporazumno z narodno vlado Vseučiliška komisija. Ta je začela z delom 5. decembra, si izbrala za predsednika dr. Danila Majarona, ki je bil že leta 1898 v deželnem zboru nastopal za univerzo, za tajnika pa 28letnega slavista dr. Franceta Ramovša, ki se je bil to leto habilitiral v Gradcu in je bil predlagan za izrednega profesorja v Černovicah. V začetku je mislila Vseučiliška komisija, da bi se slovenska univerza pripravila na tleh zagrebške univerze, kjer naj bi bil omogočen študij slovenskim študentom in kjer naj bi ustanovili slovenske stolice s predavanji v slovenščini. V zvezi s tem je bilo več tedaj v Zagrebu opravljenih habilitacij. Ves koncept provizorija v Zagrebu je naletel na različne težave, tako da je že februarja 1919 prevladal drug načrt: obrniti se na beograjsko vlado in takoj ustanoviti univerzo v Ljubljani. V začetku marca se je že zdelo, da se bo vse hitro uredilo. Vseučiliška komisija je sestavila podkomisije za vsako bodočih fakultet, ki so do konca meseca izdelale načrte za organizacijo fakultet in dale predloge za imenovanje prvih profesorjev. Podkomisija za Filozofsko fakulteto je predlagala Josipa Plemlja, rednega profesorja matematike v Černovicah, Rajka Nahtigala, rednega profesorja slovanske filologije v Gradcu, in Franceta Ramovša. Projekt je predvideval 33 stolic, za njih zasedbo pa 8 profesorjev in habilitiranih docentov, 6 uveljavljenih znanstvenikov, 5 takih, ki so v habilitacijskem postopku, in 4, ki se bodo habilitirali, skupaj torej 23 Slovencev, 4 Srbe in Hrvate, 2 Čeha, 1 Rusa in 1 Avstrijca. Od vseh teh 31 predlaganih je prišlo takoj ali pozneje na Filozofsko fakulteto 11 ljudi, še 2 pa na tehniko. To nam kaže, kako so bila marčna predvidevanja še v zraku. Marsikaj se ni uresničilo, ker izbrani niso bili voljni priti, nekaterim ni uspela habilitacija, nekaterih pa fakulteta v poznejših razmišljanjih ni hotela sprejeti. Aprila je prišlo do zapletov v Beogradu, vendar je nazadnje vse znova steklo. 30. junija je vlada sprejela načrt zakona o novi univerzi, 16. julija je bil dokončno sprejet v začasnem narodnem predstavništvu, 23. julija pa podpisan od regenta.

Univerza v Beogradu je delala po srbskem zakonu iz leta 1905, univerza v Zagrebu po hrvaških zakonih, za univerzo v Ljubljani pa bi bilo treba sestaviti posebne zakonske določbe. Da se ne bi ustanovitev zavlekla, so dali v zakon določbo, da »se bo univerza v Ljubljani povsem upravljala po zakonu in uredbah o univerzi... v Beogradu«, »dokler se ne izdelajo specialni zakon in uredbe«. Ta določba se je sicer izvajala glede univerzitetnih oblasti, ne pa glede študijskih skupin in izpitov, zlasti v začetku. Posebni zakon za Ljubljano ni nikdar izšel, pač pa so kmalu začeli pripravljati univerzitetni zakon za vso državo, vendar je do njega prišlo šele v času diktature 28. junija 1930.

31. avgusta 1919 je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev, v glavnem tistih, ki jih je bila vseučiliška komisija predlagala v mesecu marcu. Na Filozofsko fakulteto je bil poleg Plemlja, Nahtigala in Ramovša imenovan še Ivan Prijatelj, ki je imel sicer za seboj že bogato literarnozgodovinsko znanstveno delo, ne pa habilitacije. Njegovo habilitacijsko delo je bilo sicer na češki praški univerzi že sprejeto, pred habilitacijskim predavanjem in izpitom pa je Prijatelj prošnjo za habilitacijo umaknil (1911). Naslonitev ljubljanske univerze na beograjski zakon, ki habilitacijskega postopka ni poznal, je omogočila imenovanje, ki ga je v polni meri zaslužil.

20. septembra 1919 se je zadnjikrat sestala vseučiliška komisija, dva dni prej pa prvič vsi redni profesorji kot univerzitetni svet. Ta je nekaj časa vodil vse zadeve fakultet in pripravil prve predloge za nadaljnje profesorje. Za Filozofsko fakulteto je 7. oktobra izvolil štiri nove redne profesorje: botanika Franca Jesenka, ki je bil že pred vojno docent na dunajski Visoki šoli za kulturo tal, pedagoga Karla Ozvalda, habilitiranega v Zagrebu 1914, literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča, habilitiranega malo prej (1919) na Dunaju, in zgodovinarja Ljudmila Hauptmanna, ki se je bil že izkazal z odličnimi znanstvenimi deli, formalne habilitacije pa ni imel. 12. novembra so bili izvoljeni prvi rektor in prvi dekani. S tem se je začelo samostojno življenje Filozofske fakultete. Njeni prvi 4 profesorji so bili kar močno obremenjeni: Plemelj je bil kot najstarejši po rangu rektor, Nahtigal dekan, Prijatelj prodekan, najmlajši Ramovš pa univerzitetni poslovodja.

15. novembra se je začelo vpisovanje. V sredo 3. decembra je bilo ob 9. uri dopoldne v nekdanji deželni zbornici prvo predavanje. Ramovš je govoril o historični gramatiki slovenskega jezika.

Proti koncu leta je bilo precej protestov proti zavlačevanju z imenovanji izvoljenih profesorjev in odobritvijo kreditov. Prva imenovanja so bila opravljena 27. januarja 1920. V tem letu je bilo postavljenih 15 profesorjev in docentov. Z naslednjim, dvajsetim po vrsti, ki je bil postavljen februarja 1921, se je formiranje Filozofske fakultete v glavnem končalo. Od začetka končnih priprav sta pretekli dobri dve leti. Do naslednjega imenovanja je minilo več kot eno leto, vsa nadaljnja imenovanja pa so veljala le še v manjši meri zasedbi novih strok, precej pa že nadomestitvi tistih, ki so odšli.

Profesorje in docente so volili fakultetni sveti, vendar so pri volitvah rednih profesorjev imeli glasovalno pravico samo redni profesorji. Volitve je potrjeval univerzitetni svet, nadaljnja usoda pa je bila odvisna od prosvetnega in finančnega ministrstva.

V prvem desetletju Filozofske fakultete je učilo na njej daljši ali krajši čas 27 profesorjev in docentov. Ob času, ko so bili imenovani, sta bila 2 mlajša od 30 let, 14 jih je bilo v tridesetih letih življenja, 8 v štiridesetih, trije pa so bili starejši od 50. Najmlajša sta bila Ramovš (29) in zoolog Kenk, ki je postal docent v 28. letu. Po narodnosti je bilo 18 ali ravno dve tretjini Slovencev, trije so bili Srbi, dva Hrvata, po en ptujski Nemec, Poljak, Čeh in Rus. 23 učiteljev je doseglo doktorat pred koncem prve svetovne vojne. Večina (12) je bila z dunajske univerze, pol manj (6) z graške. Dva sta imela ruski doktorat, po eden zagrebškega, černoviškega in švicarskega. Po vojni so doktorirali samo štirje, po eden na Dunaju, v Gradcu, Zagrebu in Ljubljani. Geograf Anton Melik je bil prvi, ki je dosegel docenturo na podlagi disertacije na ljubljanski univerzi. Vendar je bil tudi on še dunajski študent.

Tudi med temi štirimi povojnimi doktorji sta dva doštudirala pred vojno, dva pa sta začela študirati pred koncem vojne in končala študij po vojni (na Dunaju in v Gradcu). Med profesorji v prvem desetletju fakultete ni bilo še nikogar, ki bi tudi študiral na njej. Dve tretjini profesorjev sta ostali na fakulteti do smrti ali upokojitve. Tretjina je odšla drugam.

Kakor so rekli na seji fakultetnega sveta 19. januarja 1926, je slonel slovenski značaj ljubljanske univerze v prvi vrsti na Filozofski fakulteti, zato ima ta med fakultetami posebno mesto. Filozofska fakulteta je pomenila velik korak naprej v razvoju slovenske znanosti. Vendar pa se ne morem strinjati s tistimi, ki menijo, da je slovenska znanost dobila resnične osnove šele z ustanovitvijo lastne univerze. Znanost v slovenskem jeziku in s slovensko strokovno terminologijo je bila izoblikovana že pred prvo svetovno vojno. Res niso bile vse stroke enako razvite, toda razvoj je že dosegel tisto stopnjo, ko širjenje na nova področja in vedno potrebno dopolnjevanje terminologije ni več povzročalo občutnejših motenj. Ker nismo imeli univerze, smo bili pač prisiljeni razvijati znanost brez nje. Univerza je to delo le nadaljevala in širila, zlasti pa je odprla možnost za sistematično raziskovanje slovenskega ozemlja in preteklosti. Pred vojno sta Slovenska matica in Deželni muzej pomenila znanstvenoorganizacijski središči, ki sta se zdaj preselili na Filozofsko fakulteto. Ta sicer ni izdajala svojih znanstvenih revij, pač pa so okrog njenih profesorjev nastajala nova strokovna društva in začele izhajati nove znanstvene revije.

Ob koncu prvega desetletja je bilo na Filozofski fakulteti 21 profesorjev in docentov. Daleč najbolje je bila zasedena slavistika. Tu sta bili dve stolici za slovansko književnost s posebnim ozirom na slovensko, ki bi se ustrezneje imenovali za slovensko in slovansko književnost, ena za starejšo dobo (Kidrič), druga za novejšo, ki jo je imel Ivan Prijatelj. Prijateljeva predavanja iz slovenske literarne zgodovine 19. stoletja so bila obenem predavanja o slovenski politični zgodovini tega časa. Tretja je bila stolica za slovenski jezik. Njen nosilec Fran Ramovš je ustvaril zgodovino slovenskega jezika, dal osnovno sliko slovenskih narečij, bil pa je tudi ena vodilnih oseb univerze in slovenskega znanstvenega življenja. Četrta stolica je zajemala slovansko filologijo (Nahtigal), peta srbohrvatski jezik in literaturo (Stojičevič). Ne samo po številu profesorjev, tudi po vlogi in ugledu je bila slavistika v tem času prva na fakulteti. Za prvim rektorjem, matematikom Plemljem, so bili med obema vojnama še trije rektorji s Filozofske fakultete; vsi trije so bili slavisti (Kidrič, Nahtigal, Ramovš). Zgodovina je po svoji ureditvi za slavistiko precej zaostajala. Imela je stolice za antično zgodovino, občo zgodovino srednjega veka in za zgodovino Srbov in Hrvatov. Srednjeveška obča zgodovina je bila po svojem nazivu najprej povezana s starejšo slovensko zgodovino, za časa Hauptmannovega naslednika Milka Kosa pa s pomožnimi zgodovinskimi vedami. Slovenska zgodovina je torej leta 1926 izginila iz uradnega poimenovanja, ne pa iz predavanj. Kos je predaval tudi slovensko zgodovino, pretežno srednjeveško, tu in tam pa je segel tudi v novejšo. Tudi zgodovina Srbov in Hrvatov je obravnavala pretežno srednji vek. Odsotnost novega veka in neenakopravno obravnavanje slovenske zgodovine sta bili dve veliki pomanjkljivosti zgodovine v primerjavi s slavistiko.

Razen slavističnega in zgodovinskega seminarja je bilo na fakulteti v prvem desetletju še deset seminarjev in štirje inštituti. Od vseh teh so bili le trije zasedeni s po dvema učiteljema, trije pa so bili večinoma nezasedeni.

Tako je imela fizika lastnega profesorja, Poljaka Rabinowicza, le dve leti. Za primerjalno književnost sta skrbela literarna zgodovinarja s slavistike, za arheologijo profesor za antično zgodovino, ki je bil po stroki arheolog, v fiziki, kemiji, mineralogiji, biologiji in matematiki je obstajalo sodelovanje s Tehniško in Medicinsko fakulteto; kjer Filozofska fakulteta ni imela svojih profesorjev, si je pomagala z onimi s teh dveh fakultet, pa tudi profesorji s Filozofske fakultete so predavali drugod. Mnogokje so prav prišle tudi honorarne nehabilitirane moči.

Za doktorate so v začetku veljali v glavnem staroavstrijski predpisi. Poleg disertacije je bil potreben rigoroz iz glavnega in stranskega predmeta. Leta 1925 pa je fakulteta sprejela beograjski sistem. Diplomski izpit je bil pogoj za prijavo k doktoratu, pri doktorskem izpitu je bilo treba postavljati vprašanja, ki so bila v zvezi z vsebino disertacije. Izpit naj bi dokazal, »da je kandidat disertacijo samostojno izdelal in da obvlada metode, vire, rezultate in književnost« znanstvene skupine, v katero spada disertacija. Pred promocijo je bilo treba predložiti rektoratu sto izvodov tiskane disertacije. Ta sistem je omogočal širšo kontrolo kvalitete doktorja in njegove komisije, za pisca disertacije pa je pomenil dostikrat hudo breme, saj je bilo treba najti založnika ali finančnega podpornika. Prva podelitev naslova doctor philosophiae na Ljubljanski univerzi je bila 15. julija 1920, dobila ga je Anka Mayer, disertacija pa je bila iz kemije. V prvem desetletju je bilo 56 doktoratov, največ na slavistiki (11). Pri osmih doktoratih so bili glavni referenti z drugih fakultet. Disertacije so morale biti napisane v slovenščini ali srbohrvaščini, romanistu Antonu Debeljaku so izjemoma dovolili francosko disertacijo. Pri objavah disertacij iz kemije je bila navada, da sta bila kot avtorja navedena mentor in pisec. Zoper to navado je svet Filozofske fakultete 16. januarja 1929 ostro protestiral in sklenil, da lahko prizna disertacijo samo, če je natisnjena le pod kandidatovim imenom.

Število študentov je bilo nizko vse do druge svetovne vojne. Pred prvo vojno se je število vpisanih Slovencev na vseh avstrijskih filozofskih fakultetah zelo spreminjalo. Najmanj (12) jih je bilo leta 1885, v letih 1901—1907 jih je bilo letno nad sto, rekord pa je bil dosežen 1904 (221). Na ljubljanski Filozofski fakulteti smo začeli leta 1919 z 245 študenti, število 300 pa je bilo prvič prekoračeno leta 1927.

Red. prof. dr. Vasilij Melik

Ljubljanska Filozofska fakulteta je svoje neprekinjeno delovanje pričela v zimskem semestru 1919/20, in sicer z 245 študenti, kar je približno desetina vpisanih v zadnjih 15 letih (npr. 1974/75: 2243, 1988/89: 2305). Tudi število učnega in pomožnega učnega osebja je precej naraslo. Danes poučuje 51 rednih, 21 izrednih profesorjev, 39 docentov, 9 višjih predavateljev, 3 predavatelji, 48 lektorjev, 53 asistentov in 4 strokovni sodelavci — skupaj 228 pedagoških delavcev.

Leta 1919 je imela fakulteta prav toliko glavnih predmetov kot danes oddelkov, tj. 17. Vendar je sedem strok sestavljalo prirodoslovnomatematični del, ki se je prvič ločil od humanističnodružboslovnega leta 1949, dokončno pa leta 1957. Deset strok je na fakulteti od začetka: filozofija, pedagogika, zgodovina, geografija, umetnostna zgodovina, slavistika, romanistika, germanistika, klasična filologija in primerjalno jezikoslovje. Primerjalna književnost (1925) in etnologija (1940) sta bili osnovani v obdobju med vojnama, drugi oddelki so se jim pridružili po osvoboditvi: arheologija (1948), psihologija (1950), sociologija (1960 — kot glavni A predmet se je kasneje preselila na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo; leta 1983 je dobila drugi, tudi le B program — sociologijo kulture), muzikologija (1962) in bibliotekarstvo (1987).

Ves čas je bila diferenciacija strok znotraj osnovnih smeri, tako da je zlasti na jezikoslovnih oddelkih danes mogoče študirati različne jezike s književnostmi kot samostojne predmete: na slavistiki poleg slovenskega jezika in književnosti in primerjalnega slovanskega jezikoslovja tudi ruski jezik in književnost ter srbohrvaški jezik in makedonski jezik in književnosti, na romanistiki francoski jezik in književnost, italijanski jezik in književnost ter španski jezik in književnost (1981), na germanistiki angleški jezik in književnost ter nemški jezik in književnost, na primerjalnem jezikoslovju pa se ob orientalistiki (hetitologiji) osamosvaja še splošno jezikoslovje. Narašča tudi število lektoratov: poleg slovenščine za tuje slušatelje (1967) in večine slovanskih jezikov (ruščina in češčina pred vojno, po vojni poljščina, slovaščina in eno leto bolgarščina, makedonščina leta 1961) tako rekoč vsi romanski, razen francoščine in italijanščine še španščina (1973), romunščina (1978), portugalščina (1988) in katalonščina (1989), od germanskih švedščina (1970), v sklopu primerjalnega jezikoslovja in orientalistike pa arabščina (1961), kitajščina (1981) in madžarščina (1981). Pripravljata se tudi lektorata albanščine in japonščine.

Vprašanje enopredmetnega oziroma dvopredmetnega študija je bilo aktualno že od začetka. Prevladovala je večpredmetnost, poljubne povezave so se uveljavile deloma s spremembami študija v šestdesetih letih, zlasti pa s statutom iz leta 1977 in v najnovejših visokošolskih izobraževalnih programih iz leta 1985. Ti so trajanje B študija iz prejšnjih treh podaljšali na štiri leta ter ga bolj ali manj izenačili z A študijem.

Enopredmetni študij je imel tradicijo pri strokah, kot sta primerjalna književnost in umetnostna zgodovina. Kasneje so se izoblikovali samostojni programi za psihologijo, arheologijo, zgodovino, slovenistiko, filozofijo in muzikologijo, od katerih pa sta samo prva dva postala zgolj enopredmetna; pedagogika pa ima le A program.

Tako je danes na Filozofski fakulteti mogoče študirati 25 različnih strok po osemsemestrskih programih:

  • v dvopredmetnih povezavah: kot glavni (A) oziroma stranski (B) program,
  • enopredmetno kot samostojni program.

Tristopenjska ureditev univerzitetnega študija je zaživela v letu 1962/63 z vpeljavo magistrskega študija. Vendar je zdaj dodiplomski študij spet celovit, brez stopenj. Višješolski, prvostopenjski študij je namreč kmalu doživel veliko kritik, a se je obdržal do novih programov iz leta 1985. To pomeni, da po letu 1990 ne bo več mogoče doseči diplome I. stopnje.

Podiplomski magistrski študij je na vseh študijskih programih. Zanj zaradi različnosti in vedno večje interdisciplinarnosti raziskovalnih usmeritev programe sestavljajo individualno. Le na nekaterih oddelkih (pedagogika, psihologija, zgodovina) imajo kandidati nekaj skupnih predmetov. Magistrskih diplom je v zadnjih letih vse več. Anglisti prirejajo tudi enoletni specialistični študij iz prevajanja.

Doktorat znanosti je mogoče doseči na vseh znanstvenoraziskovalnih področjih, tj. iz filozofskih, socioloških, pedagoških, psiholoških, zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih, arheoloških, etnoloških, geoloških, jezikoslovnih, literarnih, filoloških, muzikoloških, arhivističnih, muzeoloških in konzervatorskih znanosti. število doktorantov narašča in se v zadnjih letih giblje okrog dvajset letno. Raven doktorskih disertacij je zahtevna: od avtorjev se pričakuje, da so široko razgledani in ne le ozko osredotočeni na omejeno raziskovalno področje. Vedno več je tudi medstrokovnih povezav.

Fakulteta vzgaja pedagoške delavce, toda vse bolj je čutiti potrebe po nepedagoškem liku diplomanta. Naknadna pridobitev pedagoške izobrazbe ne bi smela biti večja ovira, saj na fakulteti že od leta 1973 deluje Center za pedagoško izobraževanje.

Sklop družboslovnih skupnih predmetov se je razvejal po letu 1977. Poleg filozofije in sociologije imajo študentje vpogled v osnove politične ekonomije in politologije, sprejet pa je tudi program humane ekologije.

Organizirano raziskovanje se je začelo v zgodnjih sedemdesetih letih z individualnimi pogodbami za raziskovalne naloge, v širšem obsegu pa se je razmahnilo z ustanovitvijo Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete (1979). Trenutno so fakultetni delavci (169) in zunanji sodelavci (150) vključeni v sedem usmerjenih raziskovalnih programov s področja humanističnih ved: vseh sedem je združenih v skupnem (nacionalnem) programu Raziskovalne skupnosti Slovenije, dva programa pa sta del Posebne raziskovalne skupnosti za družbene dejavnosti. Na fakulteti se izpopolnjuje tudi 39 novih raziskovalcev.

Če je bila leta 1919 Filozofska fakulteta ustanovljena predvsem z namenom, da združi temeljne slovenske nacionalne vede, to poslanstvo še danes opravlja, saj je za večino strok, ki so na njej razvite, najvišja znanstvena in pedagoška ustanova v Sloveniji, za nekatere med njimi matična. Zadnja leta se ji pri razvijanju zlasti ožje nacionalnih ved — ob izdatni pomoči njenih delavcev — pridružuje Pedagoška fakulteta v Mariboru.

Med nacionalnimi vedami zavzema posebno mesto slovenistika: oddelek za slovanske jezike in književnosti od leta 1965 prireja poletni Seminar slovenskega jezika, literature in kulture; iz njega sta izšla spremljajoči vsakoletni mednarodni znanstveni slavistični simpozij in poletna šola slovenskega jezika (1980 — Kranj, 1988 Ljubljana). Ob tem nastaja poseben enoletni kulturni izobraževalni program z delovnim naslovom Slovenicum, nekakšen intenzivni tečaj vedenja o Slovencih, pri katerem bo sodelovalo večje število fakultetnih oddelkov.

Fakultetni delavci se vključujejo v dejavnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti in vrsto inštitutov, ki delujejo v okviru fakultete in zunaj nje. Prav tako imajo pomembne naloge v številnih strokovnih društvih in pri urejanju publikacij teh društev.

Fakulteta bodisi sama izdaja znanstvene revije ali pa njeni delavci urejajo velik del slovenske znanstvene periodike s svojih področij.

V zadnjih letih se posebej krepijo stiki s srednjim šolstvom, ne le pri poklicnem usmerjanju abiturientov, marveč tudi pri organizaciji različnih tekmovanj in pri preverjanju prvih poskusov znanstvenega raziskovanja. Vse bolj je fakulteti prepuščena skrb za permanentno izobraževanje njenih diplomantov. Fakultetni strokovnjaki in diplomanti so prisotni tudi v delovanju Univerze za tretje življenjsko obdobje.

Doc. dr. Vladimir Pogačni ob sedemsedetletnici Filozofske fakultete

Leta 1999 mineva osemdeset let, odkar neprekinjeno deluje Filozofska fakulteta na Univerzi v Ljubljani: s svojim delom je pričela v zimskem semestru študijskega leta 1919/20, in sicer z 245 študenti. Vpisovanje študentov se je pričelo s 15. novembrom in 3. decembra, bila je sreda, je bilo ob deveti uri dopoldne v nekdanji deželni zbornici prvo predavanje. Prof. dr. Ramovš je predaval o historični gramatiki slovenskega jezika. In prav ob letošnji osemdesetletnici naše fakultete so kolegi slavisti organizirali tradicionalni znanstveni simpozij »Obdobja«, ki se je v celoti osredotočil na historično metodo v študiju jezika in literature. 3. december se šteje tudi kot rojstni dan sedanje Univerze v Ljubljani in ga vsako leto praznujemo kot »dan Univerze«.

Če gledamo na našo fakulteto in na samo Univerzo v Ljubljani z vidika evropske zgodovine, to ni kakšna posebna starost. Prve evropske univerze so nastale že sredi 14. stoletja v mestih današnje Italije, Francije, Anglije in Španije in se potem postopno širile v nemški in slovanski svet. Kot ugotavlja zgodovinar prof. dr. Vasilij Melik, so slovenske dežele ostale nekako na robu tega zgodnjega razvoja, za kar lahko iščemo vzroke tudi v tem, da v tem obdobju na našem ozemlju ni bilo močnejšega državnega ali dinastičnega središča. Zato so ljudje iz naših krajev hodili študirat drugam, v bližnja in tudi bolj oddaljena univerzitetna središča. Slovencem so bile še najbližje univerze v Padovi, Gradcu, na Dunaju in v Pragi. Mnogi Slovenci so na teh univerzah postali tudi profesorji.

Že ob sedemdeseti obletnici Filozofske fakultete, ko smo še živeli v takratni Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, pa je njen takratni dekan prof. dr. Dušan Nečak zapisal, da za Slovence ta dogodek ni le jubilejnega pomena, ampak je ustanovitev Univerze v Ljubljani za naš narod zgodovinski prelom. Ustanovitev Univerze in Filozofske fakultete je namreč pomenila enega najpomembnejših temeljnih kamnov na poti Slovencev k modernemu, političnemu in suverenemu narodu.

Resda ob letošnjih prireditvah posebej poudarjamo tudi starejšo letnico 1619, ko so bila v jezuitskem kolegiju v Ljubljani izvedena prva visokošolska predavanja iz kazuistike. Filozofski študij, ki ga je bilo v tistem času potrebno opraviti pred vpisom na teološko, medicinsko in pravno fakulteto, je bil uveden v Ljubljani leta 1704, in s to letnico lahko začnemo govoriti o predzgodovini današnje Filozofske fakultete.

Dokončno pa je ideja o ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani dozorela po končani prvi svetovni vojni v novi Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. 23. novembra 1918 sta takratni ljubljanski župan Ivan Tavčar ter filozof in psiholog docent dr. Mihajlo Rostohar, habilitiran na univerzi v Pragi, sklicala na magistratu prvi sestanek, na katerem so sklenili, da se začnejo priprave na ustanovitev univerze v Ljubljani. Vse priprave je prevzela »Vseučiliška komisija«, ki je pričela delo sporazumno z narodno vlado.

Ob ustanovitvi je imela naša fakulteta tudi prirodoslovnomatematični del, ki se je prvič ločil od humanističnodružboslovnega dela leta 1949 in dokončno leta 1957. Deset strok je na fakulteti že od samega začetka: filozofija, pedagogika, zgodovina, geografija, umetnostna zgodovina, slavistika, romanistika, germanistika, klasična filologija in primerjalno jezikoslovje. Že med obema svetovnima vojnama sta se k tem strokam pridružili primerjalna književnost in etnologija.

Do pravega razcveta je prišlo šele po drugi svetovni vojni z ustanavljanjem novih oddelkov za psihologijo, sociologijo, arheologijo, muzikologijo in bibliotekarstvo. Obseg študija po številu študentov, številu študijskih smeri in možnih povezav med njimi ter po številu fakultetnih učiteljev in sodelavcev pa se še vedno povečuje. V zadnjem desetletju je dobila fakulteta tri samostojne nove oddelke: Oddelek za prevajalstvo in tolmačenje, Oddelek za afriškoazijske študije; Oddelek za germanistiko se je razcepil na dve samostojni enoti (germanistiko in anglistiko), Oddelek za primerjalno jezikoslovje pa se je razširil še na splošno jezikoslovje.

Ob praznovanju osemdesetletnice smo skušali na fakulteti pripeljati do konca nekaj projektov, ki bi nam omogočili pogoje za uspešno delo tudi v prihodnjem tisočletju. Na prvem mestu bi želel opozoriti na izjemne težave s prostorom, s katerimi se kronično spopadamo že nekaj desetletij. Navkljub črnogledim napovedim demografov in pri že ugotovljenem zmanjševanju kandidatov za študij na posameznih fakultetah in študijskih smereh, tega na naši fakulteti ni opaziti. Na posamezne študijske smeri naše fakultete kandidira tudi do petkrat več mladih ljudi, kot je v tekočem študijskem letu možno razpisati mest. Ocene in prognoze različnih tujih ekspertov za razvoj študija kažejo, da se interes mladih ljudi v novejšem času močno nagiba k študiju družboslovnih in humanističnih ved. Zato predvidevamo, da se število kandidatov za študij na Filozofski fakulteti ne bo zmanjševal, se pa bo verjetno ustalil, zato v prihodnjih letih ni pričakovati bistvenega porasta števila študentov.

Prostorske zagate skušamo reševati z različnimi prijemi in organizacijskimi pristopi; pri tem pa izhajamo iz dejstva, da je za fakulteto in njeno dejavnost izjemnega pomena njena prostorske vpetost v samo središče mesta, kjer so knjižnice, arhivi, galerije, muzeji in gledališča. Vse te institucije so neke vrste naravni laboratoriji za delo študentov pri večini študijskih programov naše fakultete. Zato je za delovanje Filozofske fakultete vitalnega pomena pridobivanje prostora za svoje delo predvsem v najožji povezavi s sedanjo stavbo ob Aškerčevi cesti. Vložili smo nemalo naporov v pridobivanje in ureditev prostorov v bližini matične stavbe. V tem šolskem letu bomo z adaptacijami pridobili devet predavalnic, s pomočjo katerih bomo vsaj deloma razrahljali hudo prostorsko stisko.

Drugi projekt, ki smo se ga lotili v tekočem letu, je povezan s tehnološkimi izzivi nove informacijske družbe. Najprej smo morali v celoti obnoviti energetski blok in postaviti novo transformatorsko postajo, ker je bila stara povsem dotrajana, tehnološko zastarela in za delo sodobnih elektronskih porabnikov celo nevarna. V isti projekt lahko vključimo obnovo celotne telefonije, saj samo na ta način omogočimo nemoteno delo prek interneta in z elektronsko pošto.

Tretji projekt pa je obnova avle in dela fasade same stavbe. Ureditev avle in stopnišča smo prigodno povezali s postavitvijo plošče z imeni vseh dosedanjih dekanov v osemdesetletni zgodovini fakultete. Avtor oblikovalskih rešitev je prof. Peter Skalar. S tem simboličnim dejanjem želimo skromno obeležiti osemdesetletnico fakultete in se hkrati tudi s hvaležnostjo spomniti vseh tistih mnogih že pokojnih in tudi še živih profesorjev, ki so kot dekani s trudom in veliko mero odgovornosti vodili fakulteto skozi mnoge zapletene poti različnih labirintov.

Zavedamo se, da ima čas, ki ga živimo, vse značilnosti sodobne nevrotične družbe in zahteva veliko mero strpnosti med ljudmi. S prehodom v deveto desetletje delovanja naše fakultete stopamo pred nove izzive, ki bodo od vseh nas zahtevali veliko naporov. Ta čas ne bo vedno prijazen in radodaren. Zato moramo ohranjati in negovati zgodovinski spomin svojih prednikov, ki so s svojim delom ustvarili sedanjo podobo naše fakultete v slovenski družbi.

Mlada slovenska država si zelo prizadeva za enakovredno vključitev v evropsko skupnost. Sistematično skrbimo za mednarodno izmenjavo študentov in profesorjev. Naši profesorji so zaželeni gostje na univerzah od ZDA do Litve; naši raziskovalci pa so že dolgo povezani s kolegi širom po Evropi. Zato ni čudno, da se je prav na Filozofski fakulteti rodila in vsebinsko domala v celoti realizirala ideja o ustanovitvi Slovenskega znanstvenega središča na Dunaju, ki naj bi bila edina takšna slovenska univerzitetna ustanova v tujini. Potencial strok in ljudje, ki delamo na Filozofski fakulteti, smo pri teh naporih lahko v veliko pomoč. Za učinkovit razvoj znanja temeljnih humanističnih in družboslovnih ved pa bo morala država v prihodnje namenjati boljše finančne in nasploh materialne pogoje. S tem mislimo na možnosti stalne kadrovske obnove, zasedanje delovnih mest, ki so sedaj nezadostno zapolnjena, in zagotavljanje temeljnih materialnih pogojev za raziskovalno delo.

Spoštovani g. predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, dr. Pavel Gantar, lepa hvala za prijazne in vzpodbudne, jasne ter osredotočene besede.

Glede na to, s kom vse smo si želeli kot gostitelji deliti današnji slovesni trenutek, vas opozarjam, da bo uvodni pozdravni del mojega nagovora malce daljši:

  • spoštovani gospod Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, g. Gregor Golobič,
  • vaše ekscelence, veleposlaniki in sodelavci držav, s katerimi tvorno in vrsto let sodeluje naša fakulteta ter predstavniki kulturnih inštitutov teh držav,
  • spoštovani gospod rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Stane Pejovnik in sodelavci,
  • dragi akademik, profesor Boris Paternu,
  • spoštovani akademik dr. Matija Gogala, podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti,
  • spoštovani gospod župan univerzitetnega mesta, g. Zoran Jankovič in sodelavci,
  • spoštovani kolegi dekani članic naše univerze
  • dragi prijatelji, spoštovani dekani in predstavniki sestrskih fakultet univerz v Mariboru, Kopru, Zagrebu, Skopju, Trstu, Celovcu;
  • predvsem pa:
    • dragi naši upokojeni sodelavci,
    • alumni filozofske fakultete in
    • aktivni pedagoški in nepedagoški ter raziskovalni sodelavci, tvorci aktualnega dogajanja na Filozofski fakulteti,
  • in nazadnje, a v resnici najpomembnejši: dragi naši dodiplomski in podiplomski študentje.

Ganjen sem nad lepim obiskom vseh, ki želite s svojo prisotnostjo z nami počastiti jubilej. Ter počaščen, da sem lahko kot aktualni dekan del tega dogodka.

Gaudeamus igitur! – Veselimo se torej!

Univerza v Ljubljani praznuje 90. obletnico ustanovitve. Prav nihče ne more spremeniti dejstva, da se začetek štetja let delovanja ljubljanske univerze do trenutka prekriva z ustanovitvijo njene Filozofske fakultete.

Namreč, v soboto 23. novembra 1918 je bil na magistratu v Ljubljani sestanek, ki sta ga sklicala župan Ivan Tavčar in psiholog Mihajlo Rostohar, habilitiran kot docent na češki univerzi v Pragi. Na sestanek so prišli znanstveniki, univerzitetni profesorji, zastopniki Slovenske matice, društev profesorjev, pravnikov, zdravnikov, tehnikov in kulturnega odseka Narodnega sveta. Ideja o ustanovitvi Univerze v Ljubljani je bila zakoličena. Tretjega decembra 1919 – bila je sreda – je bilo ob 9. uri dopoldne v nekdanji deželni zbornici, v stavbi kranjskega deželnega dvorca v Ljubljani, prvo predavanje na novi univerzi. Predaval je profesor dr. Fran Ramovš, slovenist, prej privatni docent graške univerze, od tu dalje pa eden od prvih štirih rednih profesorjev novoustanovljene Filozofske fakultete (poleg Josipa Plemlja, prej profesorja černoviške univerze, ki je bil kot profesor za matematiko na Filozofski fakulteti izvoljen za prvega rektorja Univerze v Ljubljani, Rajka Nahtigala, prej profesorja graške univerze, sedaj profesorja za splošno jugoslovansko filologijo, ki je bil izvoljen za prvega dekana Filozofske fakultete in Ivana Prijatelja, kustosa Dvorne knjižnice na Dunaju, ki je bil izvoljen za profesorja za zgodovino slovanskih literatur novejše dobe). Predavanje profesorja Ramovša je bilo v slovenskem jeziku in o slovenskem jeziku oziroma o historični gramatiki slovenskega jezika. Kakor so rekli na eni od takratnih sej fakultetnega sveta, je slonela slovenska narava ljubljanske univerze predvsem na Filozofski fakulteti in po mnogih letih je mogoče reči, da je naša fakulteta to poslanstvo dobro opravila. V burnem letu 1919 je Filozofska fakulteta pri ustanavljanju univerze odigrala ključno narodno buditeljsko ter jezikovno zavedno vlogo. Treba je bilo seveda prehoditi vseh 90 let, da smo s spoznavnim procesom utemeljili študij vseh humanističnih, družboslovnih in jezikoslovnih pedagoških in nepedagoških strok na fakulteti.

S ponosom se ozremo nazaj in vidimo, da se je fakulteta razvila v osrednjo in vrhunsko slovensko univerzitetno humanistično ustanovo, katere pomen daleč presega zgolj slovenski akademski znanstveni ter kulturni prostor in po kateri so se na poti svojega akademskega razvoja sprehodili glavni tvorci in akterji intelektualnega in angažiranega dogajanja v naši (in evropski) zgodovini, pa tudi v sedanjosti. Vzpostavili smo zelo trdne mednarodne povezave, tudi z zelo oddaljenimi deželami. V tem času smo sebi in naši okolici pokazali, da v duhu akademske svobode Univerza ne sme pripadati ne politiki, ne religiji, ne ideologiji in ne kapitalu, temveč ustvarjalnemu in avtonomnemu duhu skupnosti profesorjev in študentov.

Študentje so bili na filozofski fakulteti vedno sila prodorne, angažirane ter alternativne humanistične misli. Vloga študentov filozofske fakultete ob zasedbi fakultete na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja in solidariziranje s študenti po Evropi, ko so želeli opozoriti na kritične družbene težave in pozivali k razmisleku o novi, sodobni, pravičnejši družbeni ureditvi, je legendarna in nepozabna. Tudi zdaj naši študentje skupaj z učitelji sodelujejo pri vrsti dejavnostih. Razprave, protesti, okrogle mize, pojavljanje v medijih, vključevanje v javne polemike o žgočih vprašanjih – vse te determinante družbenega angažmaja identificirajo profesorja, študenta ali diplomanta Filozofske fakultete kot bitje, ki ni le konformistični prenašalec znanja v prakso, temveč je kritični intelektualec, ki zna misliti s svojo glavo in ki pri tem, ko tre zahtevne miselne orehe, prej kot bi uporabil preverjene obrazce, išče nove, boljše ter inovativne rešitve.

Verjetno je eden večjih uspehov v zadnjem času, da nam je na tako veliki in tako raznovrstni fakulteti, kot je naša, s skupnimi močmi uspelo »spraviti pod streho« vse prenovljene bolonjske programe, ki smo jih nameravali ponuditi. Sam bolonjsko prenovo prej razumem kot priložnost kakor pa kot katastrofo. Menim pa, da bo čas pokazal, kaj je v njej dobrega (in to se bo gotovo ohranilo), kaj pa ne (in to bo gotovo počasi odmrlo). Morda je še večji dosežek priprava novih študijskih programov III. stopnje. Doktorski študij je »paradni konj« vsake fakultete, vsake univerze. Posebno velja to za t.i. raziskovalno usmerjene univerze humboldtovskega tipa, med kakršne se uvršča tudi Univerza v Ljubljani in z njo Filozofska fakulteta. Program smo skupaj s partnerskimi fakultetami zastavili tako, da bo različna področja mogoče povezovati med seboj. To bo dalo znanstvenim disciplinam, ki jih gojimo, nov zagon, jih odprlo v raziskovalni prostor, znanstveno spoznanje bo bolj celovito, povezano in osredotočeno na raziskovalni problem. Tudi s tem doktorskim programom hočemo doseči boljši položaj humanistike in družboslovja v znanstvenem raziskovanju doma in v Evropi. Dovolj nam je pobiranja drobtinic, ki padejo z miz sicer kolosalnih raziskovalnih projektov v nekaterih drugih znanstvenih disciplinah.

Ponosni smo tudi na naše skupne strokovne službe in na naše enote:

  • na Znanstveno raziskovalni inštitut (z mednarodno pisarno), ki združuje elito znanstvenega raziskovanja v humanistiki in družboslovju,
  • na Osrednjo humanistično knjižnico, ki je druga največja strokovna knjižnica v državi,
  • na zelo aktivno Enoto za šport,
  • na Knjigarno in izjemno produktivno Znanstveno založbo Filozofske fakultete, ki se z nad sedemdesetimi naslovi v letošnjem letu uvršča med največje znanstvene založbe s področja družboslovja in humanistike v Srednji Evropi,
  • na Center za pedagoško izobraževanje, v katerem se vsako leto pretoči množica dodatno izobraženih in usposobljenih praktikov, ki delajo v celotni vertikali slovenskega šolskega sistema) in
  • na Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik z vrsto aktivnostmi, na primer z učenjem Slovenščine za tuje študente, še posebno pomembna pa je trdna in čedalje bolj razvejena mreža lektoratov slovenščine, mreža »neformalnih ambasadorjev Slovenije, slovenskega jezika, kulture in umetnosti« v svetu), ki delujejo na 54 univerzah po celem svetu.

Želje za prihodnost? Prvi kovanec v vodnjak želja bi poletel za urgentno reševanje nevzdržne prostorske stiske fakultete.

Želimo si postati ena boljših sodobnih evropskih fakultet, ki ponuja odlične usluge na področjih znanosti, ki jih gojimo in razvijamo že 90 let.

Sicer pa se na Filozofski fakulteti zavedamo, da smo hiša z bogato tradicijo in dobrimi kadri. Fakulteta čuti, da ima identiteto, zavest o zgodovini in humanistično poslanstvo ter da mora hkrati ves čas predstavljati avantgardo humanistične misli na Slovenskem. Ve, da izhod iz trdih gospodarskih časov, ki smo jim priča, v zrelo in razvito, k človeku usmerjeno družbo, ne vodi ne skozi liberalni kapitalizem, niti skozi ortodoksni socializem, temveč skozi solidarizem ter etično in humanistično prizmo. Ob pomoči ustvarjalnosti, odprtosti, ob preglednem zgodovinskem spominu ter v ljubezni do naroda, ljubezni do jezika in naklonjenosti do soljudi. Ve tudi, da resnih družbenih, tehničnih in okoljskih problemov druge znanosti me morejo reševati brez humanistike in družboslovja.

Čeprav razumemo in spoštujemo geslo »Per aspera ad astra« ali »skozi trnje do zvezd«, smo že rahlo utrujeni in skrhani od prizadevanj na eni strani za izboljšanje stanja humanistike in družboslovja v raziskovanju in poučevanju ter skrbi za nacionalno pomembne, a ekonomsko manj prodorne vede, ki jih gojimo, na drugi strani pa za rešitev izjemno perečih prostorskih težav, s katerimi se že vrsto let spopadamo. Zato tudi s tega mesta vljudno in prijazno, a glasno in jasno kličemo našemu rektorju, resornemu ministru, županu, našemu ustanovitelju in vsem, ki imajo v državi moč in sredstva: pomagajte Filozofski fakulteti, pomagajte ne le preživeti, temveč ohranjati okoliščine za ustrezen razvoj in napredek temeljnih humanističnih in družboslovnih ved v duhu enotnosti raziskovanja in poučevanja, akademske svobode in univerzitetne avtonomije!

Ob koncu bi rad povedal tole: zavedamo se, da današnja Filozofska fakulteta stoji na ramenih velikih imen, humanistov, intelektualcev, svetovljanov in borcev za narodno, državno in jezikovno samobitnost, ki so gradili fakulteto in njene znanosti ter samo univerzo od samega začetka in ki so nam zgled jasne vizije, zavednosti in trmaste vztrajnosti, saj brez vsega tega prve slovenske univerze in z njo Filozofske fakultete morda sploh ne bi bilo.

Hkrati bi se rad zahvalil vsem bivšim sodelavcem, ki uživajo pokojnino, zasluženo s trdim in poglobljenim delom na in za Filozofsko fakulteto.

Hvaležnost želim izraziti tudi vsem našim aktivnim sodelavcem. Na vas drage kolegice in kolegi in na vas, študentje ter diplomanti naše fakultete, na vaš angažiran, kritičen in zahteven odnos do znanja in znanosti, močno računamo v prihodnje.

Zunaj, v preddverju, imamo po prireditvi, na slovesnem sprejemu, skupaj z aktivnimi in upokojenimi sodelavci, študenti in gosti namen seči v roke, dvignili čaše in nazdravili novemu letu. Predvsem pa zaželeti Filozofski fakulteti in z njo Univerzi v Ljubljani še dolga in plodna, aktivna in ustvarjalna, zdrava, čvrsta in razgibana leta. Kljub temu, da smo edini, ki od samega začetka gojimo študij klasičnih jezikov, ker vemo, da je to ne le za FF in tudi ne le za UL, izjemno pomembno, bom znameniti vzklik vseeno povedal ne le po latinsko: »Vívat, crescat, floreat!«, pač pa tudi po slovensko: »Naj živi, raste in cveti!«

Srečno še naprej, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Prof. dr. Valentin Bucik, dekan, ob devetdeseti obletnici Filozofske fakultete (Gallusova dvorana, Cankarjev dom, december 2009)

Spoštovani predsednik Republike Slovenije, spoštovani gospod rektor, spoštovane ekscelence in drugi visoki gostje iz Slovenije in 26-ih tujih držav, spoštovani profesorji in profesorice, sodelavke in sodelavci, študentke in študenti, drage kolegice, dragi kolegi, dobrodošli, dobrodošle na slavnostni akademiji Filozofske fakultete ob njeni stoletnici.

Leta 1821 se je France Prešern vpisal na študij prava na dunajski univerzi. Če bi že takrat doma imeli svojo univerzo, ga njegova »uka žeja« bržkone nikoli ne bi speljala iz njegovega sveta. In morda nikoli ne bi napisal Sonetov nesreče, vsaj uvodnega ne, o Vrbi, njegovi srečni, dragi domači vasi ...

Nekaj manj kot sto let po objavi Vrbe je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani in z njo tudi Filozofska fakulteta. France Prešern in univerza si delita rojstni dan – tretji december. Na ta dan leta 1919 ob devetih zjutraj je v deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca potekalo prvo predavanje v slovenskem jeziku na novoustanovljeni univerzi.

To so torej naše korenine, ki jih ne gre pozabiti. Čeprav so bili ključni razlogi za ustanovitev Univerze v Ljubljani nacionalno zavedne narave, je vse to dogajanje v začetku dvajsetega stoletja pomembno vplivalo tudi na posamezne življenjske usode ljudi. Nič več ni bilo potrebe po goljufivih kačah, ki so nekoč Prešerna vodile v svet, v katerem je izkusil, »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta«.

Sto let pozneje nevarnost tiči drugod: v domačijski samozadostnosti. Zato je odpiranje v svet nujno in potrebno, kajti sebe ne moremo poznati in razumeti, če ne poznamo tudi zgodbe drugih ljudi in drugih svetov.

Zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je moja generacija začenjala s študijem, so bila prežeta z upanjem po boljšem jutri v novi državi. Neko jutro, ko sem se s šestico Ljubljanskega potniškega prometa peljal mimo Filozofske fakultete, sem na steni fakultete, ki gleda na Slovensko cesto, opazil nov grafit. Pisalo je: Ljubim te, Slovenija. Kakšen teden pozneje je nekdo pod grafit cinično pripisal: Sve prave so ljubavi tužne – vse prave ljubezi so žalostne, nesrečne. Ta citat iz ene od Balaševičevih pesmi je takrat deloval humorno in zafrkljivo, danes, skoraj 30 let pozneje, pa se mi zdi, da je ta grenak pripis vse bolj resničen – še posebej, če ga pogledam skozi prizmo odnosa države do Filozofske fakultete, univerze in znanosti na splošno.

Že res, da je država v zadnjih dveh letih nekoliko širše razprla svojo denarnico, a dejstvo je, da so rezi v visoko šolstvo v zadnjem desetletju nekatere fakultete potisnili na rob preživetja, Slovenijo pa na rep evropskih držav glede na delež bruto domačega proizvoda, ki ga namenja visokemu šolstvu. Ne gre pozabiti, da smo bili svoj čas že na sredini te evropske lestvice.

Še bolj me žalosti že skorajda nespodobno prosjačenje za ureditev prostorske stiske Filozofske fakultete. Lansko leto smo s pomočjo vodstva univerze resda naredili korak v pravo smer z najemom knjižničnih depojev, a to je le obliž na rano, ki skeli že mnogo let. Ob praznovanju devetdesetletnice je takratni dekan, profesor Bucik, na tem odru dejal, da prvi kovanec v vodnjak želja meče za takojšno ureditev nevzdržne prostorske stiske fakultete. Video posnetek tega govora je že nekoliko zaprašen, zato se ne vidi dobro, ali je ta kovanec zgrešil vodnjak ali pa v vodnjaku sploh ni vode.

Dejstvo je, da po desetih letih nove stavbe še vedno ni in da obstoječa preprosto ni več kos sodobnemu načinu visokošolskega izobraževanja in skoraj 5000 študentom in študentkam, 650 zaposlenim, 127-im študijskim programom, 21-im oddelkom, knjigarni in dvema večjima centroma: centru za pedagoško izobraževanje, kjer se lahko učite 35 tujih jezikov, in centru za slovenščino kot drugi ali tuji jezik, ki oskrbuje tudi 60 lektoratov slovenščine po vsem svetu. Pretesna je za 35.000 podeljenih diplom v zadnjih sto letih, za 775.000 knjig v knjižnici, za več kot 120 raziskovalnih projektov na znanstveno-raziskovalnem inštitutu in za založbo, ki vsako leto izda več kot 70 novih naslovov, med njimi 14 znanstvenih revij.

Morda je stoletnica čas, da prenehamo verjeti v vraže. Zato nocoj ne bom metal kovancev v vodnjak želja. Morda je tudi čas, da prenehamo milo prositi. Ustrezen prostor za svoje delo moramo preprosto zahtevati!

Claude Levi-Strauss je nekoč zapisal, da bo enaindvajseto stoletje – stoletje humanistike ali pa ga sploh ne bo. Ta smela trditev se zdi danes, ko na vsakem koraku opažamo regresije, neskladne z razsvetljenskim projektom osvobajanja človeka, morda na prvi pogled naivna, a v resnici to klavrno stanje stvari v družbi kliče po še več humanizma.

Sto let po ustanovitvi Filozofske fakultete, ki je zrasla na pogorišču prve svetovne vojne, v času upanja za boljši svet, nam družba okrog nas ne vliva veliko upanja. V morju umirajo begunci, kratkovidne politike požigajo amazonski gozd in v nekaterih zibelkah demokracije z nami komunicirajo le še prek twitterja. 140 znakov na twitterju postaja maksimalni obseg posameznikovega mentalnega horizonta. Populizem zaseda izpraznjen prostor politike. Ob svoji stoletnici imamo zato zgodovinsko nalogo, da še naprej ostajamo središče kritične misli, glasen, čeprav prepogosto osamljen glas, prostor razumnosti in razsodnosti, ki je zavezan osvobajanju človeka in vrednotam svobode, solidarnosti in enakosti.

Kdo bo podiral zidove v naših glavah in žice v našem svetu, če ne mi? Kdo bo slaba vest te družbe, ki se slepo udinja kapitalu, če ne mi? Kdo bo prevpraševal samoumevnosti, ki vodijo v črno-belo družbo, če ne mi? Kdo bo branik naše kulture, našega jezika, duhovnega razvoja, če ne mi? Kdo bo glasen krik humanizma v visokotehnološki družbi, če ne mi?

Spoštovane, spoštovani, težko je zaobjeti vse dimenzije tega prelomnega trenutka, ki ga praznujemo nocoj. Dejstvo je, da kot današnji akterji in akterke Filozofske fakultete stojimo na ramenih številnih intelektualcev, pisateljic, pesnikov, političark, novinarjev, prevajalk, razumnikov, kulturnic, poslovnežev, učiteljic in številnih drugih alumnov, ki so svoj um brusili na Filozofski fakulteti in ključno zaznamovali politično, kulturno in duhovno življenje v Sloveniji v zadnjih sto letih. Težko je zaobjeti vse opravljeno delo, preboje in premike, zaraščene poti, ki so danes utrjene ceste.

Težko si je zamisliti vse zgodbe, tudi čisto osebne, vseh tistih, ki so te poti humanistike in družboslovja na naši univerzi utrjevali pred nami – bodisi v luči dnevne svetlobe ali ob dolgih neprespanih nočeh. Vse to se danes združuje v enem trenutku – v tej slovesnosti, v tej dvorani, tukaj in zdaj.

Vsa ta raznolikost Filozofske fakultete, ki se razpenja med nekaj več kot 30 znanstvenih disciplin, ki jih gojimo na fakulteti, je naša velika prednost ... in včasih tudi naš križ.

Prav stoletnica je priložnost, da ponovno ugotovimo, da smo del istega čolna in da Filozofske fakultete ni brez prvega in zadnjega v tem čolnu. Če bomo zmogli širino tega duha – in prepričan sem, da bomo – potem pred nami ni ovire, ki je ne bi mogli preskočiti.

Za nami je torej sto let. Tisoče spominov. Tisoče želja. Tisoče upanj za boljši svet. Na novih sto let – in srečno, Filozofska fakulteta!

Prof. dr. Roman Kuhar, dekan, govor na Slavnostni akademiji Filozofske fakultete ob stoletnici (Cankarjev dom, 24. 9. 2019)

Filozofska fakulteta je 2019 praznovala 100 let obstoja

Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 je bila Filozofska fakulteta njena ustanovna članica. V Zbornični dvorani takratnega Deželnega dvorca je 3. decembra 1919 potekalo prvo predavanje v slovenskem jeziku na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani.

© Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Vse pravice pridržane.

 

Piškotki Oblikovanje in razvoj: ENKI

Iščem ...