In memoriam Viktor Škedelj Renčelj (1975–2022)

Fotografija: Viktor Škedelj Renčelj in Same Babe na dogodku Pokop Bizeljca, 26. 10. 2006; avtorica: Petra Kosanc

Fotografija: Viktor Škedelj Renčelj in Same Babe na dogodku Pokop Bizeljca, 26. 10. 2006; avtorica: Petra Kosanc

Veliko prehitro nas je zapustil Viktor Škedelj Renčelj. Leta 1996 se je vpisal na študijski program etnologije in kulturne antropologije, ki ga je končal leta 2002, nato pa je leta 2010 na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete končal tudi znanstveni magisterij. V letih študija se je oblikoval v enega najperspektivnejših študentov svoje generacije. Kot študent je pokazal veliko poznavanje glasbenega življenja, ki ga je analiziral v seminarskih nalogah in diplomskem delu, najbolj pa ga je zanimala narava in naš odnos do nje na varovanih območjih.

Del raziskave za svoje diplomsko delo je leta 2002 opravil v Pragi kot štipendist češkega Ministrstva za izobraževanje in šport in pri tem študiral na Karlovi univerzi. Nastalo je diplomsko delo o legendarni češki skupini Plastic People of the Universe (The Plastic People of the Universe: analiza in sinteza razmerij med rock skupino in komunistično družbo na Češkem v drugi polovici 20. stoletja; 2002). Viki je sprva nameraval pisati o odnosu do narave, še posebej ga je zanimal bodoči krajinski park ob reki Dragonji. Svoje zanimanje je zato pozneje usmeril v Krajinski park Sečoveljske soline, ki ga je leta 2010 predstavil v magistrskem delu pod naslovom Človek in narava: kulturnoantropološki pregled. Takrat je v zborniku o kulturni dediščini in identiteti objavil prispevek z naslovom “Cokla zapuščine: habitus ter tradicija in dediščina v vlogi mehanizma zaviranja pri implantaciji biodiverzitete kot nove vrednote v družbo”. V vmesnem času pa se tudi ni povsem odpovedal pisanju o glasbi: leta 2006 je skupaj z Miho Kozorogom objavil besedilo o romskem DJ Nasku na Radiu Študent.

Takoj po diplomi je organiziral raziskovalni tabor v solinah. Videti je bilo, da se bo kot etnolog in kulturni antropolog usmeril v preučevanje zaščitenih območij ter odnosa do narave in njenega varovanja. Toda ko naj bi leta 2005 začel sodelovati v večjem mednarodnem projektu na temo opazovanja naravnega okolja (Eumon), je tik pred zaposlitvijo povedal, da mora zaradi zdravstvenih razlogov načrtovano delo odpovedati.

Glavnino dela in zanimanja je po spletu naključij, zaradi katerih je okoli leta 2004 oz. 2005 dobil službo v novoustanovljenem Slovenskem informacijskem glasbenem centru (Sigic), namenil glasbi, poeziji in družabnemu življenju. Še v študentskih letih je začel organizirati literarno-glasbena srečevanja v znameniti ljubljanski gostilni Pri Pavli, kmalu pa se je ponovno lotil tudi samostojne glasbene dejavnosti in postal znan kot Viki Baba z zasedbo Same Babe. Na Sigicu je skrbel za spremljanje slovenske popularne glasbe, nato pa je deloval tudi kot urednik in publicist v reviji Odzven, Novi Muski in drugje. Občasno je nastopal tudi kot kantavtor. V zgodovino slovenske popularne glasbe se bo zapisal kot idejni vodja ene najbolj zanimivih in nenavadnih zasedb, kar jih je doslej delovalo pri nas.

Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo se ga bomo spominjali kot enega naših najobetavnejših študentov in diplomantov, predvsem pa kot dobrega kolega in prijatelja, ki ga bomo neskončno pogrešali.

red. prof. dr. Rajko Muršič

 

Zadnje novice
28. 03. 2024

Podkast Lukavstvo uma s Primožem Krašovcem

Izšla je 12 epizoda kultnega beograjskega podkasta Lukavstvo uma.
27. 03. 2024

Izr. prof. dr. Maria Zofia Wtorkowska prejela najvišje poljsko odlikovanje za zasluge

Od leve: Andrzej Duda, Predsednik Republike Poljske, izr. prof. dr. Maria Zofia Wtorkowska, Alojz Kovšca in Andrzej Gosek, župnik (foto: Marko Jan Vukajlović)